»Čist' mim'«

O problematiki nasilja nad ženskami in dekleti – toda kako?!

Šole smo vsako leto zasute s projekti, ki potekajo na različnih ravneh različnih ministrstev. Zdi se, da smo postale že nekakšen prebavni trakt, ki mora na hitro požreti kup idej, ne da bi bile te spodobno pripravljene, zaužite, predelane in absorbirane, ob tem pa balast primerno izločen. /…/ Toda … nimam besed. Sploh ne vem, kako začeti, kako ubesediti vse svoje misli ob branju dopisa, ki sem ga prejela kot šolska svetovalna delavka od Direktorata za družino pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju MDDSZ).

MDDSZ, Ministrstvo za notranje zadeve – Policija, Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za zdravje in Vrhovno državno tožilstvo so partnerji v projektu Vesna – živeti življenje brez nasilja, ki ga sofinancira Evropska unija. Ne bom komentirala vsebine in ciljev celotnega projekta, temveč le tisto vsebino projekta, ki smo ga šole dobile v dopisu.

Kakšna komunikacija?!

Pristojni so se odločili, da bodo v projektu na nacionalni ravni ozaveščali mlade o problematiki nasilja nad ženskami in dekleti. Sprašujem se, ali se organizatorji projekta zavedajo pomena besede – ozavestiti?!

Po njihovem to pomeni, da mlade spodbudimo k razmišljanju o nasilju s sodelovanjem v akciji Nasilje je čist' mim', in sicer tako, da mladi v znak protesta zoper nasilje pošljejo svoj selfi in ga nato na Facebookovi strani MDDSZ objavijo ter da nosijo silikonsko zapestnico z napisom v državnem, uradnem jeziku Nasilje je čist' mim'.

Ko sem prejela dopis, v katerem so navedena vsebina in cilji nacionalne kampanje, ob tem še to, kakšno dolžnost imamo šole, nisem bila čisto prepričana, ali sem prav prebrala. Prebrala sem še enkrat … in ugotovila, da izstopajo besede ozaveščanje, nasilje, selfie, nasilje je čist' mim', Facebook … Ali je mogoče, da ob tako pomembnem mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami sporočamo z besedami iz trženjske ekonomije, ki želi biti všečna in narekuje potrošništvo, določa modne smernice, deluje na ravni imidža in vzgaja narcisoidne posameznike? Je to edini način ozaveščanja mladih? Ali ne obstaja kakšen drug, primernejši način, ki bi mlade spodbudil, da opazujejo svet, v katerem živijo, razmišljajo o njem, prevrednotijo svojo podobo sveta, se zavejo kompleksnosti sveta in njegove raznolikosti in ozavestijo v sebi dobro? Ali se res lahko približamo mladim le na tak neoseben, hladen, brezpomenski način komunikacije?

Nenavaden slogan

Res je, mladim je uporaba novih IKT všeč, predstavlja njihov vsak dan; toda tega ne moremo trditi tudi za slogan Nasilje je čist' mim', saj nagovarja le del srednješolske mladine, živeče v osrednjem delu Slovenije. Slengovski izraz čist' mim' na Koprskem ne more navdušiti, deluje nepristno, mogoče bi se naša, slovensko in italijansko govoreča mladina bolj navdušila ob besedni zvezi Nasilje – koša? – Nasilje je via. Ob tem želim torej opozoriti, da naj bi bili tvorci sloganov za nacionalne projekte sociolingvistično bolj ozaveščeni in naj razmišljajo, da izbor jezikovnih sredstev v sporočilu v mnogočem določa sporočevalčevo razmerje do naslovnika (ki v tem primeru izloča del slovenske šolajoče se mladine) in naslovnikov odziv na sporočilo. Večznačnost sporočila prepoznamo šele, ko slednje pride do naslovnika in ga ta dekodira. Če ga želi, seveda. Če že slogan deluje odbijajoče in odvrača, je proces ozaveščanja že na začetku ob prvem stiku prekinjen. Za ozaveščanje je potrebna drugačna oblika komunikacije.

Selfie in zapestnica

/…/ Ali bodo s selfijem in z nošenjem zapestnice spoznali, se zavedli, kritično presojali, čutili odgovornost do tako delikatne teme?

Toda vprašanj, povezanih s projektom, je še več. Kaj se skriva za tem? Ali so cilji projekta realni? Ali je v ozadju denar, ki se ga mora nujno porabiti? Ni pomembna vsebina, ni pomembna kakovost, ni pomembno ozaveščanje mladih; pomembno je, da se denar nekje porabi.

Po tehtnem premisleku sem se odločila, da na tak način naših dijakov ne bom ozaveščala. Na mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami bomo sodelovali z Društvom za nenasilno komunikacijo – Enota Koper v izkušenjski delavnici »Labirint nasilja«, v kateri imajo dijaki vpogled v dinamiko nasilja.

Paleta možnosti

Menim, da bi ozaveščanje mladih moralo biti zasnovano tako, da bi se lahko razvile in oblikovale razprave, izvajale igre vlog, potrebno je sovrstniško izobraževanje mladih …/…/. Z natečaji in razpisi bi lahko mlade spodbudili k ustvarjanju izdelkov (plakati, eseji, pesmi, kratki filmi, avtorefleksije ipd.), da bi ti izrazili svoje ideje in poglede na nasilje. Večjo pozornost moramo nameniti k samemu zavračanju nasilja s poudarkom na spoštovanju posameznika, saj prisotnost stereotipov in predsodkov o ženskah in moških vodi k diskriminaciji in nasilju. Vključiti je treba »čustveno« vzgojo, ki vodi tudi k spoznanju, da ne moremo spoštovati drugih, če ne spoštujemo sami sebe.

Svoje misli končujem z naslednjo izjavo:

»Nikoli nisem izvajal nasilja v svojem življenju, ne fizičnega ne moralnega preprosto zato, ker sem se zaupal svoji naravi oziroma svoji kulturi.« PIER PAOLO PASOLINI

(»Non ho mai esercitato nella mia vita alcuna violenza né fisica né morale semplicemente perché mi sono affidato alla mia natura, cioè alla mia cultura.«)

ANA SIRONI, univ. dipl. psih.