Pred izzivi. Zares

Uvodnik

Razmišljanje o možnih izzivih, ki jih bo pred šolnike v prihodnosti postavil hitro spreminjajoči svet, lahko začnemo tudi z ničkaj optimističnim scenarijem – ponujajo ga raziskovalci z inštituta Jay W. Forresterja, ki deluje v sklopu svetovno znanega Massachusetts Institute of Technology. Svet, kakršnega poznamo, naj bi se najpozneje v dveh desetletjih končal. Civilizacija naj bi namreč doživela kolaps zaradi ekonomsko gospodarskih razlogov. Dvajset let. Malce več kot dve generaciji osnovnošolcev. Dvajset let, v katerih je potrebno, če bi se želeli ogniti črnemu scenariju, doseči korenite spremembe pri dojemanju sveta. Pri razvrščanju dobrin, izkoriščanju Zemljinih bogastev, varovanju okolja in še vseh drugih življenjsko pomembnih dejavnikih, ki vplivajo na goli človekov obstoj.

Kakšna bo šola, v katero bodo hodili otroci, ki se rojevajo zdaj? Za kakšne poklice se bodo izobraževali? Katere bodo kompetence, ki bodo omogočile posameznikov obstoj in obstoj manjših celic družbe, kot je, denimo, družina, in družbe kot celote?

Menim, da bo družba prihodnosti zagotovo morala enkrat za vselej opraviti z zaprtostmi vsakršne oblike: z zaprtostjo pred drugačnimi idejami, veroizpovedmi, rasami … Samozaverovanost in neskončni egoizem, ki ga je do zdaj v svojem evolucijskem razvoju izkazala človeška rasa, nas je privedla do točke, ko svet pred našimi očmi propada dosti hitreje, kot se je sam od sebe zmožen obnavljati. Duši se v migracijah; tem najostreje nasprotujejo v deželah, ki bi bile brez migracij v preteklosti zdaj povsem drugačne, kot so. Ali pa sploh ne bi obstajale.

Zelo črnogledo, zares. Vendar gre le za čisto kratek izbor, povzetek izsledkov, ki sploh niso novi. Očitno bo delovanje šolskega sistema v celoti treba prilagoditi in spremeniti v smislu poučevanja povsem novih vsebin in opremljati učence s kompetencami, ki bodo na globalni ravni postopno omogočile te resnično tektonske premike v razumevanju in dojemanju družbe, Zemlje, odnosov. Velik projekt, že na prvi pogled utopičen, saj bi se tovrstna reforma morala potekati hkrati na celem planetu ali vsaj na dovolj velikem delu, da bi posledice imele globalen pozitiven učinek; seveda ob še bolj utopični predpostavki, da bi tovrstno potrebo sploh zaznali na dovolj velikem delu zemeljske oble.

Slovenska osnovna šola mora nujno začeti pripravljati svoje učence na velike spremembe, ki se bodo zelo verjetno zgodile že v najbližji prihodnosti. Po ocenah bi se lahko v Sloveniji trajno naselilo med 30.000 in 50.000 migrantov. To bo zanesljivo precej spremenilo družbeni ustroj in vplivalo na način življenja. Modro bi bilo izkoristiti prednosti, ki jih bo to omogočilo. In absolutno nujno je treba že zdaj predvideti možna trenja, ki neogibno nastanejo ob srečanju in poznejšem sobivanju ljudi s toliko različnostmi. Vsem pa je le skupno, da bi radi živeli v miru in varnosti; torej si vendarle nismo tako zelo različni.

Vsekakor je na dlani, da silni znanstveno-tehnološki razvoj ni prinesel miru in blagostanja, tako da bi bilo smiselno v šoli prihodnosti nameniti večjo veljavo humanističnim kot tehnološkim vsebinam. Tehnologija, ki je na voljo danes, omogoča, da bi le nekaj odstotkov svetovne populacije z lahkoto pridelalo hrane za vse, hkrati pa omogoča tudi popolno uničenje planeta v le nekaj urah ali celo minutah. Vprašanja, na katera bodo morali odgovoriti jutrišnji učenci naših šol, ljudje prihodnosti, znanstveniki in politiki prihodnosti, so povezana – če je verjeti črnogledim napovedim uglednih znanstvenih inštitucij – samo še z golim preživetjem vrste.

GREGOR PEČAN