November na ulici

Uglašeno

Povsem navadno nedeljsko jutro je. Bližnji zvonik se kopa v soncu, kar žene me ven, na zrak, med obarvano drevje in na zmeraj bolj pisano in mehko postlane poti. A vseeno se paše še pogreti, saj so novembrska jutra vendarle že sveža, večeri prav tako in sinoči me je na ulici ob druženju kar malce prezeblo. Kot zmeraj je bilo milo in toplo ozračje, čeprav je bil razlog za to, da smo se množično zbrali, drugačen kot po navadi.

Vsakič, ko iz Ljubljane pridem v Izolo, se po obveznem »pregledu« morja (če ne zaplavam, namočim le roko in preverim, ali je še slano) najprej sprehodim po tej ulici. Vodi namreč do tržnice, na poti pa domuje in (ali) deluje kar nekaj srčnih umetniških duš. Včasih je ta pot po času kar dolga, a zmeraj z dobrim razlogom.

Z Marjanom Motohom (1950–2015) sva pogosto poklepetala, vsaj pozdravila sva se čisto zmeraj. A še bolj prijetno je bilo, kadar sem prelagala njegove grafike in na njih občudovala značilne istrske hiše, posamezne detajle, pogosto okna ali strehe, mogočne in od burje skrivenčene oljke, razna tihožitja, tudi z ribami, še celimi ali le še z značilno ribjo kostjo. Prave zaklade je skrival v svojem ateljeju, meni se je zdel kot varen brlog. Med njegovimi umetninami, po navadi odtisnjenimi v eni barvi, so se znašle tudi pisane; kako nežne, svetle so bile! Ob tenkočutno odtisnjenih mojstrovinah so bile zlasti zanimive tudi zgodbe. Prav za vsako podobo je vedel povedati okoliščine nastajanja, ozadje, skratka, veliko vsega, če smo le želeli poslušati. V teh dneh se pogosto vprašujem, ali sem le poslušala ali zares tudi slišala.

Pred svojim ateljejem, še raje ob kavi pri Elvisu, to je v sosednjem lokalu, mi je Marjan navdušeno pripovedoval, kako je v nekih davnih letih, ko še nismo zapletali prav vsega, svoje ljubljanske učence sprejel v Izoli. Bili so ubogljivi, veseli, prav nič težavni, čeprav jih je bilo kar za ves razred. No, prišli so se kopat, tisto leto prvič okusit morje, on pa jim je pri sebi doma spekel palačinke, goro palačink, kot je to pogosto počel za svojo družino, za svoja otroka. Marjan se je namreč iz Ljubljane z družino preselil v Izolo, v službo pa se je v prestolnico še nekaj let vsak dan vozil z avtobusom. Osnovnošolce je tedaj poučeval likovni pouk. Zadovoljno je včasih omenil, da je nekatere očitno tako zelo navdušil za to področje, da so si celo nadaljnji študij in poklic izbrali v tej smeri! Je lahko kaj lepšega?

Predan pedagog, ljubeč oče in dedek, pravzaprav nono, čuteč umetnik je bil Marjan, predvsem pa tudi nepogrešljiv v tem obmorskem kraju, zlasti v tej ulici, ki ji je dal ne le poseben umetniški pečat za zmeraj, pač pa tudi okus. Ni bilo uličnega kuhanja, torej nobene šalšijade, bazilikajade, golažijade, čilijade in še česa, da ne bi prišla do izraza Marjanova kuharska žilica in zlasti njegovi obvezni pikantni dodatki.

Tudi včeraj smo kuhali. Tokrat brez njega. A ta moder, topel, globok in širok človek je bil z nami – s svojci, sokrajani in prijatelji – tako zelo, kot najbrž še nikoli. V vseh nas je bil. In tako milo popoldne je bilo, mili večer. Točno tako je bilo vse, kot bi mu ugajalo, je dejala Barbara, njegova hčerka. Ulica ostaja prežeta z njim, mi tudi. Še bolj se bomo zavedali njegove veličine, vsega tega njegovega, kar je bilo pogosto kar samo po sebi umevno. Res, prav nič glasen, vpadljiv ni bil; nasprotno – tih, bogat, po navadi kje na robu ali v kotu.

Šolske razglede sem pogosto pripravljala z mislijo nanj. Kako zelo toplo pri srcu mi je bilo, ko jih je – vsakič znova – navdušeno listal, bral in s ponosom dejal, da je vesel, da »je ta naš učiteljski časopis še živ.«

Povsem običajna nedelja je, jutro se preveša k poldnevu, zvonik je močno obsijan s soncem. Na pozno kavo grem tja, na našo ulico. Ne bom ga srečala, drugje je zdaj. Toda poleg je, zelo je poleg. Tako občutimo vsi, ki smo ga poznali, predvsem tudi veliko njegovih hvaležnih učencev. Mirno počivaj, umetnik. Učitelj.

LUČKA LEŠNIK