Listki in kartončki

Preprosto uporabno

Naslednji članek se bo morebiti komu zdel – glede na visok razcvet in splošno popularno poveličevanje IKT-ja – bogokleten. Naj že takoj priznam, da sem starokopitna, zatorej naj mi bo (vsaj polovično) odpuščeno. Lahko se bosta komu ta zamisel in način dela, kakršnega prakticiram, zdela zamudna in nepraktična, sploh ob primerjavi z vsemi, kar omogoča IKT. Ali pa bo nemara komu sporno, ker to ni uradno priznana ali poimenovana metodologija v slovenskih šolah.

Ko dobim učence v 5. ali 6. razredu, najprej napravim najpomembnejše – kartončke: na rumene zvezdice, mavrične loke, sivo-modre kamne, školjke, banane ali jabolka …, z lepo pisavo napišem imena in priimke učencev. Te potem pogosto uporabljam, dokler ne izstopijo iz osnovne šole. Potem jih pospravim v posebno ovojnico, za spomin, kajti na svoj spomin na stara leta nekako več ne računam!

Kdo bo?

Za kaj vse jih uporabljam? Recimo, ko pozivam, da bi se kdo prostovoljno javil, pa uzrem same povešene glave …

Z žrebom (izbiranjem med listki) določam, kdo bo vodja preverjanja domače naloge, kako bodo učenci razvrščeni v dvojice ali skupine ter kako bodo v skupini razdeljene vloge (denimo vodja, poročevalec, vzdrževalec reda, varuh časa, opazovalec, zapisovalec …), kdo lahko izbere klasično glasbo, kdo bo ustno ocenjen, kdo bo prvi (ali sploh) prebral svoj spis itd. Včasih pa podobno izberem učenca, ki potem stori vse to.

Besede, besede, besede …

Na posebnih kartončkih, malih rdečih, jajčaste oblike, imam zapisano zbirko besed. Shranjene so v kartonastih škatlicah od trdih bonbonov ali v embalaži krem (vsi že dobro vemo, da smo učitelji veliki in strastni zbiralci različne embalaže, ki kadar koli lahko koristi). Tako vsak začetek dneva učenci, ki imajo prvi slovenščino, izžrebajo besedo, dve ali tri. To je nadomestilo mislim dneva, ki smo jih pisali na tablo prejšnja leta. Ta čas je namenjen razvoju besedišča. Rečemo mu trenutek za jezik in v ta namen imajo učenci posebne zvezke ali del zvezka z naslovom Moj slovarček. Zamisel se je porodila ob analizah nalog v preskusih znanja, s katerimi se preverja poznavanje in razumevanje neznanih besed iz sobesedila. Ugotavljala sem, da so te naloge relativno slabo rešene/izpolnjene/reševane. Dokončna odločitev je padla v povezavi z vključenostjo v projekt samoevalvacije, znotraj katere si je naša šola izbrala za prednostni nalogi bralno pismenost in odgovornost. Besedišče učencev se bo preverjalo pisno, pri čemer bodo testirani (točno in samo) iz besedišča iz Mojega slovarčka. Ko vsakodnevno zapišemo po besedo ali dve, tri (pomagamo si s SSKJ) na tablo, jo učenci prepišejo. Nato jo damo v posebno škatlico, seveda z napisom »že obravnavane besede«.

Enaka oblika kartončkov, a v drugi škatli, mi služi za dodatni pouk, priprave na tekmovanje, individualno in skupinsko pomoč … Napis na škatlici je: besede, ki naredijo vtis. Tu so zbrane besede, za katere je pametno vedeti in jih poznati, saj so v vsakdanjem življenju uporabne in zagotovo pomenijo razširitev besednega zaklada.

Naslednji bodo rdeči pravokotni kartončki, na katerih so prilepljeni beli popisani listki, vsebujejo različne literarnoteoretične pojme, ki so lahko napotek za književni spis, zlasti za priprave za tekmovanje iz znanja slovenščine za Cankarjevo priznanje.

Ustno ocenjevanje znanja

Kljub temu da nisem več prva med zelenci, mi je ustno spraševanje še vedno zelo zoprno, kajti dojemam ga kot zelo relativno in subjektivno, pri čemer se izkazujem za neodločno. Za vsako dodeljeno oceno namreč v sebi bijem težke notranje boje, češ lahko bi bila tudi ocena manj ali pa več. V težnji po čim večji strokovnosti in pravičnosti se dokaj trpinčim … Priznati moram, da iščem optimalni sistem, načrt za ocenjevanje (o tem sem tudi že pisala) in vsako leto sem imela drugega! Šele letos ponavljam lanskega in ga, seveda, še dodelujem.

Naj spregovorim le o ustnem ocenjevanju znanja, torej o spraševanju. Tudi glede tega sem spet uporabila kartončke. Vsak razred ima svojo barvo in tako se skladno dopolnjujejo vse stvari, mape za teste ter kartončki za spraševanje. Tako si izdelujem kartončke (denimo oranžne za 5. razred, vijoličaste in rdeče za 6. razred, zeleni so sedmošolci, modri osmošolci in rumeni (dozoreli) devetošolci – to si lahko vsak učitelj razvrsti po svoji logiki, asociacijah in dojemanju barv …) s posameznimi vprašanji in temami, ki jih obravnavamo. Ti so shranjeni v škatli za neki končni izbor posebno »finih« čokoladic. Prav tako so na kartončkih popisana neznana umetnostna besedila, ki jih imam v posebni mapi. Učenec tako dobi pred sebe niz kartončkov, lahko tudi dveh odtenkov (tako ločujem slovnico od književnosti; a to je povsem individualna sistemizacija posameznega učitelja, da se laže in hitreje znajde, učencem se o tem po navadi niti ne sanja), in poteguje kot v kazinoju. Učenci imajo pri tem predvsem razblinjene predsodke, češ nalašč me je vprašala tisto, za kar ve, da ne znam. Takih očitkov ne poslušam, saj so kartončki napravljeni za vse isti in ne morem delati razlik, tudi če bi jih hotela. Kar si si sam izžrebal, to odgovarjaj. Vsak izžrebani kartonček pa bo imel (to je še v nastajanju – letošnji samoprojekt: objektivizacija UOZ) in bo vodil k točno določeni nalogi, podvprašanju, vaji praktičnega zgleda in rabe, ki bo vnaprej zastavljena kot naloga iz testa objektivnega tipa. To seveda pomeni novo mapo z izbranim in pripravljenim gradivom (menda učiteljem ni treba poudariti, da je temu treba spet posvetiti kar nekaj časa, ki se nikamor ne zapiše). To gradivo ima predvidene rešitve in točkovanje.

Podobno je popisana vsa snov, tako so popisana tudi dodatna vprašanja, morebitna diferenciacija, diskretno razločena z barvami ali kakor koli si kdo to napravi … Učitelj lahko na vseh ravneh vnaprej razmisli, kako bi kaj točkoval in ko zares sprašuje konkretnega učenca, to samo še uporabi. To pa je še vedno malo zoprno, saj se popolnoma ne moremo ogniti subjektivizmu. Konec koncev sem še vedno jaz tista, ki presojam, za koliko točk pa je zdaj tainta učenec povedal o, denimo, Franu Levstiku.

Razdelimo se po skupinah

Pripravljene imam tudi listke ali kartončke različnih barv za razdelitev učencev po skupinah, po tri, pet ali šest. Glede na deljivost števila učencev v posameznem razredu imam na listih različnih barv napisane različne kombinacije. Žreb listov določi, katere vloge bodo v skupini in kdo prevzame katero, denimo, kdo bo usmerjevalec/vodja, poročevalec, zapisovalec, nagrajevalec, redar, pregledovalec, opazovalec in zapisovalec. Učencem je treba prvič razložiti, kaj kakšna vloga pomeni in kako naj jo opravljajo. Tako določene vloge predvidevajo tudi pogovor o skupinskem delu in naučenem, torej o rezultatih dela. Vloge, seveda, lahko oblikujemo tudi drugače, denimo vodja, umirjevalec, kontrolor časa, tajnik itd. (Nekatera poimenovanja sem izvedela od dr. Milene Kerndl.)To je odvisno od učiteljeve presoje glede na obravnavano snov in želene cilje ter učence in razred.

Domače branje

Ko obravnavamo specifično snov, denimo področje dela z umetnostnimi besedili (pesmi, proza, dramska besedila), je tudi zaželeno, da učence zaposlimo in pritegnemo s čim bolj zanimivim in zabavnim. Da jih presenetimo, jim ne povemo vnaprej, kaj točno bomo delali. Do dogovorjenega datuma morajo učenci prebrati knjigo za domače branje, po možnosti jo tudi prinesejo s seboj. Potem določimo dvojice ali skupine, pri čemer lahko po presoji pustimo tudi učence individualno … In spet žrebajo. Na kartončkih imajo zapisane različne zadolžitve in naloge, kot so: Ilustriraj zgodbo. Odgovori na vprašanja. (Dobijo še list z vprašanji.) Napiši glavni osebi prerokbe, ki so se ji v zgodbi zares zgodile ali pa bi se ji lahko. Kaj je bilo v tej knjigi zate posebno, zanimivo, nenavadno? Pretvarjaj se, da si glavna ali katera koli stranska oseba ter pripoveduj zgodbo v njenem imenu. Čim bolje se vživi vanjo. Ilustriraj zgodbo na plakatu ali v stripu! Nariši oblačila književnih oseb. Zgodbo poljubno spremeni, denimo začetek, konec, en dogodek ali posledico, spremeni glavno književno osebo, dodaj kaj znanstvenofantastičnega. Dramatiziraj prizor iz knjige s pomočjo sošolcev, bodi režiser. Posveti se le enemu področju v zgodbi (denimo hrana, oblačila, tehnologija, starši, glasba, prosti čas, medosebni odnosi …) in ga predstavi. Poljubno se pogovorite o knjigi in jo komentirajte. Predstavljaj si, da si glavna književna oseba. Na nacionalnem ali lokalnem radiu si povabljen/-a na intervju. Novinar te sprašuje o tvojem življenju …

Že izdelani

Konec koncev obstaja mnogo že izdelanih didaktičnih iger, ki so narejene prav na kartončkih. Naj omenim kartonske domine igre Skloni, sklonite se in pa dobro staro Slovko (zbirka slovničnih vaj za utrjevanje in ponavljanje). Učitelji slovenščine jih gotovo poznajo.

Še mimogrede za učitelje slovenščine. Kako ponavljati in utrjevati sklone?! Preprosto in uporabno: z igralno kocko. Učenci jo mečejo in število pik določi sklon, denimo, če vrže trojko, mora ponoviti tretji sklon, torej dajalnik in vprašalnico zanj. Učenci kocko presenetljivo radi mečejo! Včasih to storimo, ko nam pred zvonjenjem ostane še minutka ali dve.

Posamezna snov in naloge

Za katero koli snov lahko naredimo ponavljalno–utrjevalne naloge na kartončkih. Uporabljam rdeče listke za sklanjanje, npr. ČAJ – or., dv., PIPA – tož., ed., KLADIVO – or., dv. itd. Lahko celoletno snov zajamemo v nekaj pomembnejših nalog in jo izpeljemo na koncu šolskega leta kot kviz. Učenci zelo radi tekmujejo tudi v znanju. Zagotovo učitelju vzame kar nekaj časa priprava vseh teh kartončkov, vendar se jih počasi precej nabere in potem so lahko uporabni vsako leto. Zato si je najpametneje izdelati takšne.

Po mojih izkušnjah učenci radi žrebajo, saj jih zanima, kaj bodo dobili, pa naj bo to nova neznana beseda, naloga, vprašanje za kviz ali celo kdo bo vprašan. Izid žreba pa prepreči vsakršno razpravo, katerih mojstri so sicer, saj sami rečejo: »Žreb je žreb.«

Tako se mi je enkrat zgodilo, ko sem bila vodja prireditve za starše, naslednje:

Razmišljala sem, da bi bilo lepo, vzgojno, spodbudno, človeško, najbolj pošteno, prav in pravično, da vsem omogočim nastopanje. Zato sem se odločila, da lahko kdor koli na višji stopnji »kandidira« za voditelja prireditve. V kokosov boben (oreh) sem pobirala listke z njihovimi podpisi. Kdor je bil pripravljen sodelovati, se je podpisal in vrgel v boben listek. Na moje veliko presenečenje se je za voditeljsko mesto potegoval tudi eden slabših učencev (moški spol), ki mu je sicer nastopanje, govorjenje, pisanje in nasploh slovenščina povzročala težave. Povsem mirna sem bila do trenutka, ko se je iz kokosovega oreha potegnilo ravno njegovo ime. Nekoliko se mi je stemnilo pred očmi, globoko sem zavzdihnila, prevzel me je dvom, češ ali res vem, kaj počnem – in to moje hipno počutje je prekril glas: »Žreb je žreb!«

Ta glas je tudi pregnal občutje stran, svoje načelo sem izpeljala do konca in deček se je odlično izkazal, se potrudil ter vse presenetil. Še zdaj sem ponosna na to svojo odločitev. Nemara je ta fant takrat prvič in zadnjič nastopil. Kdo ve …

Tako delam in tako mi delo teče. Ali bi ta del moje prakse in delovanja v razredu poimenovali papirčkasta, kartončkasta metoda, metoda listkov ali kaj podobnega?

OLGA NOVAK