Odprtost duha

Rutarjeve lekcije, osma

Nikakor ni nujno, da v šolah pričakujemo odprtost duha. Možnosti je več.

1) Lahko najdemo dobre razloge, da jo pričakujemo, vendar smo razočarani, ker je ne zaznamo.

2) Ne najdemo dobrih razlogov in je ne pričakujemo, zato nismo razočarani, ko je ne zaznamo.

3) Ne najdemo dobrih razlogov, a jo odkrijemo in smo presenečeni.

Iz zgodovine šol smo se namreč naučili, da so šole narejene najprej za proizvodnjo delovne sile. O odpiranju duha in o njegovi odprtosti lahko zato govorimo le pogojno, kajti šole morajo naprej opraviti svojo dolžnost, ki je usposabljanje delovne sile, kar pomeni opremljanje mladih ljudi s kompetencami, ki jih potrebuje kapital. Navadno zmanjka časa za odpiranje duha, kajti kapital ga preprosto ne potrebuje. Pravzaprav je odpiranje duha za kapital in kapitalizem, ki temelji na izkoriščanju delovne sile, smrtno nevarno.

Kaj je torej odprtost duha?

Iz zgodovine filozofije vemo, da je odprtost duha v zadnji instanci način razmišljanja o bogu in človekovem odnosu do njega. Najmanj od Aristotela do Descartesa je bog preprosto metafizični princip, ki jamči za resnico in njeno proizvodnjo. Odprtost duha je tako odprtost do resnice, pomeni zavzemanje, da bi človeško bitje spoznalo in razumelo resnico ter jo ločilo od mnenj, informacij, znanja, podatkov in sofistike. Vendar je odprtost še veliko drugega.

Odprtost duha pomeni vztrajanje, pomeni, da ne popuščamo v odnosu do resnice. Ne pustimo se zapeljati z mnenji, ne pristajamo na sofistiko, temveč se spuščamo k samim temeljem sveta, če ti sploh obstajajo. Odpiranje duha je gotovo zelo vznemirljivo potovanje.

Odprtost duha je nujno potrebna, saj predstavlja edino alternativo samoutemeljevanju znanja oziroma vednosti, zaprtosti in zamisli, da lahko duh dopolni samega sebe, se sklene in vztraja v nekakšni samozadostnosti, podprti z znanjem, ki se prav zaradi tega nenehno ponavlja.

V šolah je veliko ponavljanja znanja, prenašanja znanja in ocenjevanja znanja, zato postajajo otroci prepričani, da je znanje fiksno, utrjeno, določeno in da zanj skrbijo avtoritete. Odpiranje duha pomeni prekinitev z vsem tem.

Odprtost duha je možna šele, ko se človek odreče domnevi o samozadostnosti znanja, vednosti ali resnice, ko torej dobi izkušnjo, da je svet drugačen od samega sebe in da je tudi človek drugi od samega sebe, kot pravimo v psihoanalizi. Ali kot bi rekel Jean-Luc Nancy: odprtost duha pomeni odpiranje občutenja, smisla, pomena sveta (ouvrir le sens du monde).

Govorimo torej o človeku, ki se odpira temu, kar se odpira (svet). Ko se svet odpira, postaja drugačen od tega, na kar smo navajeni, odpira pa se tudi človek, za katerega drži enako. Nikakor pa ni nujno, da se človek odpira. Lahko vztraja v svoji zaprtosti ter sporoča sebi in drugim, da se ne bo spremenil, ker se je tako odločil, da je tak že po naravi.

V resnici pa je človek ravno po naravi odprt do samega odpiranja sveta. Seveda se lahko upira lastni naravi in pogosto tudi se.

Odprtost duha pomeni odpiranje neskončnosti, ki je tudi v vsaki končnosti, kot je pokazal Jean-Luc Nancy. Pomeni odnos do drugega človeka in prek njega do neskončnosti, pomeni odnos do sebe in prek sebe do neskončnosti. Izkušnja odpiranja duha in njegove odprtosti je izkušnja vztrajanja na poti, ki ni konformistična in nikoli ne more postati taka. Človek, ki je odprt do sveta, je odprt do njegovega odpiranja, je odprt do odprtosti, zato doživlja lastno eksistenco drugače kot konformisti. Ali kot bi rekel Jean-Jacques Lecercle: Človek, ki je odprt do sveta, konstruira samega sebe tako, da konstruira lastnega Drugega.

V odprtosti duha je zato določeno nasilje, kajti odprt človek se upira vsaki obliki manipuliranja, izkoriščanja, saj prav v odpiranju ne pristaja na nobeno oblastno razmerje, se ne podreja in ne kaže nobenega interesa, da bi sledil temu, čemur sledi večina drugih ljudi, ki bi radi, da bi bil svet končen, zaprt in tak, kot ustreza njihovim interesom, potrebam, željam in predstavam.

Odprt človek usmerja pozornost k resnici in ne trdi, da jo je ustvaril sam, zato odprtost duha razumemo tudi kot provokacijo, ne pa kot učenje na pamet, ponavljanje za avtoritetami ali poskuse, da bi si človek zapomnil interpretacije, do katerih so prišli drugi.

Človek resnično živi šele v odprtosti duha, kar pomeni, da živi, kot bi bil nesmrten, živi v tem, kar pomeni angleška beseda grace, medtem ko je imperativ sedanjega kapitalističnega življenja ravno nasproten: Živi le za svoje trenutno ugodje.

Natanko zato Platonov filozof zapusti votlino, kajti človek, ki ne živi za ideje, temveč živi le za ugodje, ni človek, temveč je človeška žival.

Dr. DUŠAN RUTAR