Begunci med nami
Ko je stiska prehuda in skoraj nedoumljiva, je najpomembnejše ostati dober in človeški
Kar nekaj znancev mi je v zadnjem času dejalo, da letos kljub vročini sploh niso začutili poletja in da zato jesen prihaja veliko prezgodaj. Strinjam se z njimi. Poletje nam je namesto običajnega mrtvila novic postreglo s kopico težkih tem, med njimi tudi na novo odkrite goljufije in druge nečednosti v našem akademskem okolju.
Težko je razumeti, da je univerzitetni profesor mariborske univerze prodal diplomo svoje študentke in da so se takrat, ko se je to zgodilo, v vodstvu omenjene univerze odzvali le z ukorom, profesor pa je nato postal celo dekan in, seveda, ni vrnil denarja, kaj šele da bi se opeharjeni študentki vsaj opravičil. Zdaj, ko je to z nekajletno zamudo le prišlo na dan, je vodstvo mariborske univerze vendar ravnalo ostreje, a bojim se, da je bilo to le zato, ker ji pritisk javnega mnenja česa drugega pač ne dopušča.
Zame je pri tem največje razočaranje to, da se strokovno uglednemu profesorju še vedno zdi, da je bilo njegovo ravnanje normalno, saj ni zatajil študentkinega soavtorstva. To, da bi študentka verjetno zaslužila vsaj del denarja, profesorju očitno ne pride na misel. Takega razmišljanja si ni mogoče razložiti drugače kot s tem, da je to najbrž običajna praksa pri nekaterih posameznikih na nekaterih fakultetah.
Očitno so bili akademski zaslužkarji, ki so nas opljusknili spomladi in odnesli tudi eno ministrico (ta je še vedno visoko cenjena na svoji fakulteti in tudi univerzi, saj jo je vodstvo te univerze neomajno branilo), le vrh nečednosti polne akademske ledene gore.
Prav v tolažbo mi je bilo zato nedavno srečati profesorico ljubljanske univerze, ki se je med pogovorom o tej temi dobesedno nasršila in me vprašala, če menda ne mečem vseh profesorjev v en koš. Dejala je, da jih sama pozna veliko, ki delajo vestno, prizadevno in zelo veliko naredijo tudi zastonj ter jim tudi na misel ne pride, da bi kakor koli denarno oškodovali študente ali koga drugega. »Akademska čast za nas ni prazna beseda,« mi je zatrdila. Rekla sem ji, da ji verjamem. To tudi zelo resno mislim.
Žal to ne more zbrisati prej omenjenega ...
Ko sem v zadnjih dneh pred novim šolskim letom začela poslušati za to obdobje značilne vsakoletne razprave o ceni opremljenih šolskih torbic in to, da bodo nekatere občine primorane prekiniti dela na lokalnih cestah, da bodo lahko vzdrževale svoje šole in vrtce, ter podobne teme, sem si, priznam, skoraj oddahnila. Končno običajne teme!
Pa ne zato, ker se ne zavedam, da so to v resnici težke teme in tudi žalostne, saj se mnoge slovenske družine zaradi cene opreme svojih šolarjev in dijakov prav nič ne veselijo začetka šolskega leta. Zlahka si zamišljam tudi zaskrbljena občinska vodstva, ki morajo tehtati med šolami in cestami. Kakšna bo njihova odgovornost, če bodo slabo vzdrževane ceste terjale krvav davek?
Resnično se mi zdi zelo zaskrbljujoč tudi premalokrat omenjen podatek, da naše šole menda vse bolj varčujejo tudi pri zaposlovanju novih učiteljev. Lahko le upamo, da se ne vračajo časi prenapolnjenih učilnic, kot v časih prababic in pradedkov zdajšnjih šolarjev. Seveda s tem tudi učiteljski poklic izgublja svoj status varnega poklica, kar je gotovo – vsaj sama sem o tem trdno prepričana – pripomoglo k odločanju za pedagoške študije. Še dobro, da nismo – kot se nam je zgodilo pri medicinskih sestrah – v minulih desetletjih zidali novih pedagoških fakultet, saj bi nezaposlene učitelje zelo težko pošiljali v tujino ...
Akademik Borut Pahor je pred dnevi dopolnil častitljivi 102 leti in dodal še nekaj k vrsti svojih visokih priznanj in nagrad – postal je ambasador slovenske kulture. Gotovo upravičeno, saj je malokdo tako kot on bran in slišan tudi onkraj naših meja. A sama ob tem bolj razmišljam o njegovih besedah, da je mladini treba povedati resnico in da naši državi manjka zavest naroda. Kako resnično je to! Koliko bolj resnično in potrebno v dneh, ko v vseh poročilih in tudi v vsakdanjih pogovorih ljudi nenehno poslušamo napovedi o množičnem valu beguncev, ki bo v nekaj dneh dosegel Slovenijo. Ob tem pa še grozljive pripovedi o napadih na azilne domove in drugih vse pogostejših pojavih rasizma in ksenofobije v Nemčiji in drugje.
Sprašujem se, koliko smo pripravljeni na to, da se vojna na Bližjem Vzhodu z ekranov premika v našo bližino. Kako so tudi v naših šolah pripravljeni na težko nalogo seznanjanja mladih s političnimi in zgodovinskimi ozadji teh dogajanj in na odgovore na njihova pričakovana vprašanja?
V preteklem šolskem letu sem večkrat pisala o prizadevanjih za vpeljavo etike v vse šolske predmete in tudi o pozitivnih odzivih večine naših šol in vrtcev. Zdaj očitno prihaja praktični preizkus teh zmožnosti. Pisatelj Boris Pahor bi nam tu lahko bil svetel zgled – bolj kot na odlike njegovega pisateljskega dela mislim s tem na njegovo srčno dobroto do vseh. Kajti prav takrat, ko je stiska prehuda in skoraj nedoumljiva, je najpomembnejše ostati dober in človeški. Lepo je misliti, da naš narod to zmore.
JASNA KONTLER SALAMON
