Vrtovi vabijo

Kdor zaseje vrt, zaseje ljubezen

Vzgajati rastline, živali ali otroke pomeni spoštovati in predajati znanje in ljubezen nečemu ali nekomu, kar in kogar cenimo. Zato šolski vrtovi, ki jih je tudi pri nas iz leta v leto več, zlasti v zadnjem obdobju, pravzprav niso nobeno presenečenje. Prvi vrtovi so se okrog naših šol in poslopij začeli širiti že v sredini 19. stoletja. Slovenci pri tem nismo zaostajali za preostalo Evropo.

Da je šolski vrt izrednega pomena, sporoča razstava Učilnica v naravi – šolski vrtovi včeraj, danes, jutri, ki je že lani novembra odprla vrata v Slovenskem šolskem muzeju, ogledate pa si jo lahko še do konca tega leta.

Mateja Ribarič, muzejska kustosinja, sicer profesorica zgodovine in sociologije, vsakogar prijazno popelje po razstavi, polni spominov iz daljne in bližnje preteklosti in novejših utrinkov. Prav ona ima največ zaslug, da so šolski vrtovi “zaživeli” tudi v muzejskih prostorih. Poudarja, da z razstavo želijo prikazati in dokazati, kako zelo pomembna je narava, obenem pa okrepiti zavedanje, da je vsak posameznik le del nekega cikla, ki se v vsakem trenutku odvija okrog nas in v nas samih.

O življenjskosti že Rousseau

Prvi vrtovi so nastali že deset tisoč let pred našim štetjem, ko so se ljudje od nabiralništva in lova začeli preusmerjati k bolj ustaljenim načinom življenja. Kar je skupno vrtu in šolskemu vrtu, je ravno občutek, da se s človekom povezuje – mi ga pri tem negujemo in vzgajamo, vrt pa nas umiri in nam daje hrano.

Že francoski književniki, med drugim tudi Jean-Jacques Rousseau, so opisovali pomen vrtov, kjer so imeli otroci veliko priložnosti, da so pridobivali znanje in dojeli pomembno povezavo med naravo in človekom.

S peškami sadnih dreves so bili osnovani prvi vrtovi v sredini 19. stoletja, pravi začetek pa je prinesel tretji osnovnošolski ljudski zakon leta 1869, v katerem je bilo zapisano, da morajo za poučevanje in vajo vsakemu učiteljišču dati površino, kjer bodo lahko z otroki vzgajali rastline.

Učitelji so že takrat imeli veliko skrb, da so učenci znanje prenašali na svoje starše in domače sorodnike, saj so se dobro zavedali, da prav otroci domov nosijo potrebne informacije za vzgojo rastlin.

Iz peške drevo

Posamezni učitelji so se še dodatno potrudili in pridnim kot nagrado podarili sadiko, ki so jo lahko zasadili na domačem vrtu. Danes je motivacija drugačna. Otroci z vzgojo, ki jo prinaša šolski vrt, spoznavajo pomembno življenjsko vrlino – vzgojo, v tem primeru narave. V različnih nacionalnih projektih sodeluje več kot dvesto šolskih ustanov in izkušnje so neprecenljive.

Lepo je, ko se otroci smehljajo s fotografij, ki so jih posneli na posameznih šolah in kjer šolski vrtovi cvetijo v vsej svoji veličini. Še vrednejše pa je, da lahko obiščejo tudi muzej, kjer se stika preteklost s sedanjostjo in kjer je med drugim na sto in en način predstavljen pomen narave, življenja in nas samih.

NEJKA GOLIČ