Nasilnost organiziranega pozabljanja v šolah

Rutarjeve lekcije, sedma

Niso vse šole enake. Niso vse v enakem družbenem položaju. Nekatere so elitne, nekatere najboljše, druge so poden in teksas. Ravnatelji porečejo, da so šole neodvisne. Neodvisne od česa, saj živimo v kapitalizmu? Tudi učitelji terjajo avtonomijo učiteljev. Imamo torej avtonomne učitelje v neodvisnih šolah, od katerih so vsaj nekatere elitne.

V neodvisnih šolah se otroci učijo od avtonomnih učiteljev. Ti njihovo znanje tudi ocenjujejo.

Neenakosti ljudi, nepravičnosti kapitalističnega sistema, njegova nekonsistentnost in njegove notranje kontradikcije, zategovanje pasov ne vplivajo na šole, ki so še vedno svobodne, neodvisne in avtonomne, nekatere tudi elitne. Nanje ne vpliva niti privatiziranje, ne vpliva kazenska odgovornost učiteljev, tudi ne naraščajoče razslojevanje državljanov in ne ekonomska beda vse več ljudi.

/…/ Kako je potem še mogoče trditi, da je šolanje zavezano vrednotam, kot so pravičnost, resnicoljubnost in egalitarnost?

Če kapitalizem vpliva na vse v življenju in hoče vplivati na vse, potem vpliva tudi na šole.

Torej ni naključje, da je v šolah še vedno izjemno veliko učenja na pamet. Otroci si kot bodoča delovna sila polnijo glave z uporabnimi podatki, znanjem in informacijami, ne učijo pa se misliti. Razmišljanje je namreč nevarno – vselej je bilo –, terja pa tudi veliko časa, ki je v kapitalizmu denar. Učitelji ocenjujejo tako pridobljeno znanje.

V resnici velikokrat ne ocenjujejo znanja, kajti memorirani podatki niso znanje. Za človeka, ki je utelešena enciklopedija, še ne moremo reči, da tudi kaj zna. Ko učitelji ocenjujejo, kako dobro si učenci ali dijaki zapomnijo goro podatkov, še ne ocenjujejo znanja.

Učenci, dijaki in celo študenti v bolonjskem režimu na testih pogosto le naštevajo, obkrožajo pravilne dogovore in jih prepoznavajo. Kognitivne sposobnosti, ki jih morajo pri tem uporabljati, so elementarne. In pomnjenje sploh ni kognitivna funkcija, temveč je podlaga zanje.

Zakaj imajo v šolah tako radi pomnjenje? In zakaj nimajo vsaj enako radi razmišljanja? Vprašanji sta, seveda, retorični.

Osnovno psihološko spoznanje o naravi človeških bitij je zelo preprosto: ljudje imajo odpor do resnice, ki terja razmišljanje. V šolah nič bolj kot kje drugje, a tudi nič manj. Tak je prvi odgovor na vprašanji.

Psihologija šolskih ocen je enaka. Ljudje namreč najprej verjamejo, potem pa morda podvomijo v to, v kar verjamejo. Najraje ne podvomijo, ker ne marajo kognitivne disonance in vzdržujejo mentalno rigidnost. V šolah … /…/.Učitelje v izbranem trenutku torej zanima, koliko splošno sprejetih uporabnih podatkov in koristnih informacij si deca zapomni, veliko manj jih zanima, koliko od tega še pomnijo leto dni pozneje, še manj pa jih zanima, kako informacije uporabljajo in v kakšne namene.

Nemara je ključni problem ocenjevanja in vrednotenja znanja v šolah to elementarno psihološko spoznanje, ki ga ocenjevalci praviloma ne poznajo in ne upoštevajo: potem ko posameznikov um sprejme zanj verjetni okvir, znotraj katerega lahko nekaj pojasni, tega zlepa noče zamenjati z drugim, čeprav ima ta večjo pojasnjevalno moč; obenem sprejeti okvir pomeni tudi smernice za sprejemanje vseh drugih informacij in dejstev.

Na kratko: človek spontano aktivno išče le tiste podatke, informacije in le tisto znanje, ki ima smisel in pomen znotraj sprejetega okvira. Zanj vse drugo kratko malo nima smisla, nima pomena in ne obstaja.

Problem je zares zanimiv: medtem ko ljudje ne marajo kognitivne disonance, nimajo nobenih posebnih problemov z mentalno rigidnostjo, o kateri sem pravkar spregovoril. Namesto da bi hoteli disonanco, je ne marajo, namesto da bi se znebili rigidnosti, se je oklepajo.

Ko torej šolniki trdijo, da je šola kraj, kjer se otroci vzgajajo za to, kar imenujemo 'open mind', bodisi ne vedo, kaj govorijo, ali pa se sprenevedajo.

/…/.

In če niso, kako neki vzgajajo otroke, da bodo 'open-minded'?

Ne mislim, da so za tako klavrno stanje krivi le učitelji, saj sem prepričan, da je kriv zlasti sistem. Prav zato je dobro prebrati tole knjigo: Henry A. Giroux, The Violence of Organized Forgetting, 2014.

Vednost in resnica sta po definiciji izziv ali provokacija. Vedno znova sta izziv. Vzgoja otrok bi zato morala temeljiti na izzivanju ali provociranju. Namesto da ponujajo učitelji otrokom uporabne podatke v smislu tule je nekaj, v kar morate verjeti, bi jih morali voditi in usmerjati z dobrimi izzivi, da bi se spraševali, kako je sploh mogoče vedeti, da je nekaj res. In otroci se hitro naučijo strategij, kako z minimalnim kognitivnim naporom sprejeti ponujeno, saj niso neumni in so prilagodljivi.

Kaj sploh pomeni odprtost duha v šoli, za katero se zanimajo tako religija kot druge kapitalistične korporacije?

V grobem pomeni tole: zmožnost za razumevanje in spreminjanje neenakosti, nepravičnosti in izkoriščanja v družbenem polju; promoviranje spoštovanja ljudi, egalitarnosti, solidarnosti in emancipacije; spodbujanje učencev k participatornemu, kooperativnemu in demokratičnemu vedenju; razvijanje kapacitet za zaupanje, produktivno pogovarjanje, razmišljanje in sodelovanje; prepoznavanje stereotipov, diskriminiranja in neenakosti; vzvod za spreminjanje sebe, razvijanje samozaupanja, samospoštovanja in kolektivne odgovornosti.

Koliko je odprtega duha v slovenskih šolah?

Namesto odgovora je na mestu vzporednica iz vsakdanjega življenja. Raziskave potrjujejo, da, denimo, odrasli hitreje sprejemajo novice in jim hitreje verjamejo, če so nad njimi mastni in neverjetni časopisni naslovi. /…/

Tudi če so bili vzgojeni za zgoraj naštete ideale, so učinki že davno tega izpuhteli, kot piše Giroux v omenjeni knjigi. In v čem je potem smisel šolanja?

Za odgovor na zapisano vprašanje velja prebrati še tile knjigi: Melissa Benn. School Wars: The Battle for Britain's Education (London: Verso, 2012); Nancy Schniedewind & Ellen Davidson. Open Minds to Equality: A Sourcebook of Learning Activities to Affirm Diversity and Promote Equity (Rethinking Schools, 2006).

Dr. DUŠAN RUTAR