Ovirana svoboda

Naš komentar

Ste se kdaj poškodovali tako zelo, da niste mogli nekaj časa hoditi ali uporabljati rok? Meni se je to zgodilo pred kratkim, ko mi je na mokrih tleh grdo spodrsnilo in sem si med padcem poškodovala roko in nekaj reber, potem pa sem se morala vrniti še med udeležence seminarja, na katerem sem predavala, in z bolečinami nadaljevati, kot da se ni zgodilo nič. Naključje je hotelo, da sem predavala na zadnjem modulu v programu, namenjenemu inkluziji odraslih s posebnimi potrebami v izobraževanje. Ta moja roka bo samo nekaj časa manj uporabna in kakršna koli primerjava s tistimi, ki svojih rok ali nog sploh ne morejo več uporabljati in so odvisni od invalidskega vozička, je skoraj žaljiva. Vendar si moram priznati, da /…/… Postajam vse občutljivejša in pozornejša na marsikaj, česar pred tem sploh nisem videla ali pa se je dogajalo mimo mene, v tistem drugem, meni nepoznanem svetu. Postavljam si tudi vedno več vprašanj in iščem odgovore nanje, in sicer o tem, kako je biti gibalno oviran, gluh, slep. Kakšno je življenje, ki ga sestavlja tisoče majhnih podrobnosti, nepomembnih za vse, ki vidimo, slišimo in se lahko gibljemo; in zelo pomembnih za tiste, ki so prikrajšani za eno ali več življenjskih funkcij.

Je takih ljudi, torej ljudi s posebnimi potrebami, malo? Kje pa! Več jih je, kot se nam zdi. /…/. Izvzela bom posameznike, starše, društva, ki so na tem področju najprizadevnejši in zelo dejavni. V izobraževanju se marsikaj izboljšuje in vedno več ljudi s posebnimi potrebami se lahko uspešno vključuje v redno šolo, si pridobi poklic, študira … Ustavi pa se pri zagotavljanju asistentov, tolmačev, spremljevalcev, svetovalnih služb in še bi lahko naštevala, kje še in pri čem.

Kar nekaj pretresljivih in tudi spodbudnih zgodb posameznikov s tako ali drugačno »posebno potrebo« sem spoznala v zadnjem času. Iz teh pripovedi se lahko največ naučimo in zaradi njih potem morda tudi kaj naredimo.

Seveda so tudi pri nas posamezniki, ki jih občudujemo. Naj omenim samo Alena Kobilico in Darka Đuriča. Nekaj teh krasnih ljudi, ki imajo, po njihovem pripovedovanju, samo to pomanjkljivost, da so gluhi, slepi ali pa hromi in zato na invalidskem vozičku, pa sem spoznala na izobraževanju v Avstriji, ki sem se ga udeležila v sklopu izmenjave v programu Erasmus+. Posebej me je, kot izobraževalko, navdušil Retzhof, Center za izobraževanje odraslih, kjer je potekalo usposabljanje. Očarljiv star dvorec, obdan s prekrasnim parkom, so spremenili z dograditvijo dodatne moderne stavbe, v sodoben izobraževalni center, ki ima vse potrebno, da se lahko tu izobražujejo tudi gibalno ovirani, slepi in gluhi udeleženci. Temu so prirejeni vsi dostopi, vse poti v okolici centra, predavalnice, sanitarije, sobe in skupni prostori rezidenčnega hotela, v katerem smo bili nastanjeni med izobraževanjem. Tudi vsi napisi in oznake so zvočni in v pisavi za slepe. Imajo vse tehnične in druge pripomočke, ki omogočajo vključevanje v izobraževanje vsem oviranim. V bližnje mesto Graz so nas peljali na posebno ekskurzijo, da bi nam pokazali, kako je lahko življenje v tem mestu prijazno in prilagojeno lažjemu bivanju »invalidov«, kot imenujejo ljudi s posebnimi potrebami. /…/. »V Avstriji so sprejeli zakon, da morajo biti do konca leta 2015 vse javne stavbe dostopne vsem.«

Ob vrnitvi v Ljubljano sem se že drugi dan podala na ogled našega mesta. S kolesom. Radovedna sem iskala oznake za slepe, štela klančine za prehode z vozičkom, opazovala šoferja avtobusa, če bo končno pomagal vstopiti v avtobus človeku na vozičku … Potem ko sem morala zaradi številnih nepotrebnih robov tudi sama prevečkrat stopiti s kolesa, sem ugotovila, da nam še veliko manjka in da naši arhitekti, gradbeniki in odgovorni za prenovo mesta še vedno premalo sodelujejo s tistimi, ki prilagoditve potrebujejo. Raje ne omenjam, na kaj naletiš, ko se podaš ven iz mestnega središča. Razveselila pa sem se prenovljene Slovenske ceste v središču mesta, kjer je presenetljivo dobro poskrbljeno za vse gibalno ovirane in tudi slepe, ne samo pri semaforjih in na avtobusnem postajališču, temveč tudi pri posebni prilagoditvi talnih oznak in prehodov med stavbami za lažje gibanje slepih. Tako bi moralo biti povsod, kjer živimo in se želimo neovirano gibati vsi (na cesti, v javnih stavbah, izobraževalnih, kulturnih ustanovah, upravnih enotah, vsaj nekaterih lokalih, športnih objektih, vhodih, izhodih), vse lažje dostopno, prehodno, označeno, napisano, narisano, skratka za vse čute, za vse nas, še posebej pa za tiste, ki jim lahko tako olajšamo in polepšamo življenje. Pedagoških ovir, ki jih še vedno ne znamo ali nočemo preseči v izobraževanju, zdaj ne bom naštevala, ker jih je preveč.

Prepričala sem se, da za vse to ni potrebno veliko denarja, le nekaj pravih ljudi na pravem mestu, z znanjem, občutkom, voljo in posluhom za drugačne. Potrebujemo več ljudi, ki znajo videti, slišati in razumeti.

…/…/.

IDA SREBOTNIK