Solidarnost in dolžnost pomagati ljudem v stiski
Naš komentar
/… Na eni strani je izjemno bogastvo, na drugi neznosna revščina. Samo nekaj podatkov: en ameriški otrok porabi toliko kot štiristodvaindvajset etiopskih sovrstnikov; ekstremna revščina v nekaterih državah terja smrt osemnajstih milijonov ljudi na leto; več kot milijarda ljudi mora preživeti z manj kot evrom na dan; približno stodvajsetim milijonom otrok je kršena pravica do osnovnega izobraževanja. A revščina, žal, ni edini razlog, zaradi katerega vedno več ljudi beži iz vedno več držav, kjer so na pohodu štirje svetopisemski jezdeci apokalipse: bolezen, vojna, lakota in smrt.
Za mnoge begunce – v zadnjem času predvsem iz bližnjevzhodnih dežel, v katerih divja vojna s strahotnimi posledicami – je Evropa videti kot neke vrste obljubljena dežela. Zato ne preseneča, da je število pribežnikov, ki iščejo zatočišče v kateri od evropskih držav, iz dneva v dan večje. To pa povzroča nekaterim državam velike težave. Evropska komisija jih namerava vsaj zmanjšati z vpeljavo kvot za sprejem beguncev. Temu ukrepu kar nekaj držav ostro nasprotuje, nekatere, tudi Slovenija, pa se do njega še niso jasno opredelile. Je pa znano, da je predvideno število beguncev, ki naj bi jih sprejela Slovenija, mnogokrat večje od tistega, ki ga je slovenska vlada navajala kot zgornjo mejo. Če je res, kar je trdila vlada, namreč, da naša država ne zmore poskrbeti za več kot dobri dve desetini beguncev, in če se tudi po pogajanjih število predvidenih beguncev ne bo bistveno zmanjšalo, bo to poleg drugih težav verjetno predstavljalo resen izziv tudi za slovensko šolsko politiko in načrtovalce ter konkretne izvajalce izobraževanja begunskih otrok.
Vprašanje kvot je v slovenski javnosti in medijih pogosto predstavljeno kot vprašanje solidarnosti. /…/ Toda ko gre za solidarnost, se je treba najprej vprašati – za solidarnost s kom? Z begunci ali z drugimi državami članicami EU? Zdi se, da najprej in predvsem z drugimi državami. Kvote so pravzaprav sredstvo, ki ga Evropska komisija namerava uporabiti za dosego večje solidarnosti med članicami EU, ali natančneje povedano, za pravičnejšo porazdelitev bremena. Begunci so namreč po eni strani resda obravnavani kot ljudje v stiski, ki jim je treba pomagati, po drugi strani pa tudi kot breme na plečih posameznih držav. Da jih vsaj nekatere države vidijo kot breme, dokazuje njihovo nasprotovanje kvotam, v skladu s katerimi bi morale sprejeti več beguncev, kot so jih pripravljene sprejeti. Nasprotovanje samo po sebi pa ni nujno znak ozkosrčnosti in pomanjkanja čuta za solidarnost. Lahko je izraz prepričanja, da kvote niso pravi način reševanja begunskega vprašanja. Morda res niso, a kaj je alternativa? /…/ Deportacija beguncev v dežele, od koder so večinoma prišli ravno zato, da so se ognili strahotnim razmeram, ki tam vladajo? Vedno bolj natrpana in za kolikor toliko normalno življenje neprimerna taborišča za begunce? A četudi bi takšni ukrepi utegnili biti učinkoviti, bi nedvomno bili moralno sporni. In to tudi, če bi bili legalni. Že Kant je v svoji razpravi »K večnemu miru« zapisal, da je eden od pogojev za mir »pravica tujca, da ne ravnamo z njim sovražno, če pride na naše ozemlje«. Poleg tega velja široko sprejeto prepričanje, da imamo v primeru, ko je v naši moči, da preprečimo nekaj zelo slabega (denimo trpljenje in smrt zaradi pomanjkanja hrane, zdravstvene oskrbe itd.), ne da bi morali zaradi tega žrtvovati kar koli v moralnem smislu primerljivega, moralno dolžnost to zlo preprečiti, pri čemer ni pomembno, ali je žrtev sodržavljan ali tujec.
Dolžnost pomagati ljudem v hudi stiski pa po nekaterih interpretacijah izhaja tudi iz tega, da skrajna revščina v nekaterih delih sveta ni posledica le lokalnih dejavnikov (nesposobna in korumpirana oblast, slaba in neučinkovita nacionalna politika, zgodovinske okoliščine itd.), temveč so zanjo precej krive tudi razvite države skupaj z vplivnimi mednarodnimi institucijami (Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, Svetovna trgovinska organizacija itd.). Odgovorne so zato, …/…/. S tem ko nosimo odgovornost (aktivno ali pasivno) za revščino v svetu, kršimo pomembno moralno dolžnost, in sicer dolžnost ne škodovati drugim. Ker jo kršimo, imamo posledično tudi dolžnost preprečiti škodo, ki so jo naša pretekla dejanja že povzročila ali pa jo lahko povzročijo v prihodnosti. Če se s temi razlagami strinjamo, potem je jasno, da glede begunske tragedije nismo nedolžni in da je zato le prostovoljna humanitarna pomoč, ki jo običajno doživljamo kot dejanje naše širokosrčnosti in dobrotljivosti, premalo.
ZDENKO KODELJA
