Ali se obnese?

Inkluzija otrok z Downovim sindromom

Kako se bodo na deklico z Downovim sindromom odzvali starši drugih otrok v oddelku, drugi učitelji, strokovni delavci, morda kraj? Tudi s tem vprašanjem so se verjetno najbolj vneto ubadali vsi drugi, samo tisti posamezniki ne, ki bi imeli zanj vso pravico. V majhnem kraju je po navadi tako, da krajani radi pometajo pred tujim pragom, samo pred svojim ne. Ker pa velja, da navad krajanov ne moremo spreminjati, smo lahko spremenili samo sebe in naš pogled na svet.

Kako prepričati nekoga, da je zanj nekaj dobro? Vsekakor samo tako, da verjamemo v to tudi sami. Pa smo bili res prepričani, da nam bo uspelo? Nikakor ne. Na začetku lahko vsaj zase, ki sem sicer optimistka, trdim drugače. Osebno so me prevevale misli, da bi bilo deklici z Downovim sindromom na osnovni šoli s prilagojenim programom lažje, bolje, bolj preprosto, prav tako tudi njenim staršem. In zakaj? Tudi mene so v to prepričevali strokovnjaki in delavci drugih šol, še posebej tistih, na katerih so se s »problemom« inkluzije otroka z Downovim sindromom že srečali. Prav zato sem se odločila, da zberem naša opažanja in pridobljene dragocene izkušnje. Ne morem mimo dejstva, da me jezijo nenehna nerganja, ki jih spremljajo v glavnem negativni vidiki inkluzije, ki jih izražajo prenekateri posamezniki naše stroke.

Problem, ki to ni

V prvi razred smo v tem šolskem letu vpisali deklico z Downovim sindromom. Ker je deklica že obiskovala vrtec v sklopu osnovne šole, so jo tako učenci kot tudi učitelji že dobro poznali. Prav zaradi tega tudi ni bilo večjega strahu ali težav, ki bi se kazale ob vključenosti v oddelek prvega razreda. Vendar pa zaradi posodobljene zakonodaje na področju usmerjanja otrok s posebnimi potrebami otroci z duševno motnjo (kamor je uvrščena tudi dekličina motnja, Downov sindrom) niso upravičeni do izdaje odločbe za usmeritev v redni program osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo. Otroci s tovrstno duševno motnjo so lahko usmerjeni le na osnovno šolo s prilagojenim programom. Prav zato za našo deklico nimamo izdane odločbe in s tem zagotovljenih dodatnih ur pomoči strokovnjaka, ki bi ga deklica vsekakor potrebovala. Krog se s tem sklene, problem ostane, ravno zato pa ga marsikatera osnovna šola rešuje po svoje. Problem, ki je plod pomanjkljive in nezadostno učinkovite slovenske zakonodaje.

Vse se da, če se hoče

Za našo osnovno šolo lahko trdim, da imamo letos srečo, hkrati pa smo našli primerno rešitev. Vpis za letošnje šolsko leto je bil ravno zadosten (več kot 15 učencev) za sistemizacijo drugega strokovnega delavca v prvem razredu osnovne šole. Namesto dodatnih zaposlitev strokovnih delavcev je trenutno v veljavi politika varčevalnih ukrepov, ki jih ministrstvo izvaja na osnovnih šolah tako, da se morebitne kadrovske vrzeli nadomestijo s prerazporeditvijo delovnih obveznosti trenutno zaposlenih delavcev. Prav zaradi tega se je na naši šoli pojavila težava, saj bi morali zaposliti novega delavca, vendar pa nam zaradi omenjenih omejitev ni uspelo realizirati želene zaposlitve. /…/

Vsakdanjik, rutina, meje

Začetki so bili nekoliko napornejši, saj so se tako otroci kot midve z učiteljico navajali na skupno delo, postavljanje mej in norm ter utečenost vsakdana. Hkrati sva se odločili za delo brez delovnih zvezkov in delo skozi strokovnost formativnega spremljanja. Ta metoda poučevanja seveda zahteva od učitelja izjemno zbranost in pripravljenost na delo. Učenci so zelo hitro usvojili pravila, norme in način dela. /…/

Pridobitev, izkušnje, medvrstniški odnosi

Praksa ene od okoliških šol in pričevanja v strokovnih krogih, ki smo jim bili zadnjih nekaj let priča, kažejo na zelo negativen odnos, v posameznih primerih tudi odpor do inkluzije otrok z Downovim sindromom. Vključenost teh otrok naj načeloma ne bi bila moteča za vzgojno-izobraževalni proces, vsekakor pa so ti otroci nekako odrinjeni iz skupnosti. Če jih ne izločijo vrstniki, potem to storijo sami. In res, najtežji del vsega dela je prav socializacija in upoštevanje drugačnosti vsakega posameznika. Učiteljeva naloga je, da z vsakodnevnim pristopom s pomočjo specifičnih učnih metod, kot sta, denimo, individualizacija in diferenciacija, vzgojno deluje na učence. S tem jih poskuša naučiti, kako upoštevati in razumeti vsakega posameznika in kako naj poteka sodelovalno učenje na različnih učnih področjih. /…/

Vsak učenec zase je enkraten, poseben, res unikaten. Vsak se zaveda svojih potreb in, kar je še bolj spodbudno, potreb njegovih sovrstnikov. Čeprav deluje vsak zase, je pri tem del naše velike skupne sestavljanke, našega oddelka. Z njim čuti, biva, diha in raste. Učenci so drug brez drugega nepopolni, nekaj jim manjka. Najboljša socialna slika oddelka pa je vsekakor ta, da otroci drug drugega učijo, opozarjajo in vsak z vsakim sodeluje. Dopolnjujejo se in izpopolnjujejo. Seveda se najdejo tudi posamezniki individualisti, a vendar se vsaj potrudijo in pokažejo interes sodelovanja, ki je ključni motivator za nadgradnjo socializacijskega odnosa.

Materinski dan. Poseben ali vsakdanji?

Ne morem pozabiti odziva večine staršev, ki so spremljali prireditev učencev za mamice ob materinskem dnevu. Nastopal je tudi prvi razred in z njim deklica z Downovim sindromom. Učenci so bili preprosto odlični, odzivi staršev pa izjemno pozitivni. Starši so pohvalili nastop, ob tem pa je bilo slišati, kako so lahko samo veseli, zadovoljni in hvaležni, da imajo zdravega otroka. Sama sem te izjave doživela kot preobrat pri »prevzgoji staršev« v pozitivno smer, saj pri svojih otrocih ne gledajo več samo na njihove ocene, temveč dejansko vidijo svojega otroka. Dejstvo je, da so starši vse preveč obremenjeni z uspehom in ocenami. Obremenjeni so s tem, da bi radi, da je njihov otrok najbolj zaželen, najbolj idealen, da ima najboljše ocene, da je najboljši. Ob tem se sprašujem, ali starši svojega otroka res vidijo kot individuum, ki mu nihče ni enak. Ali njihov otrok zmore nekaj, česar drugi ne in ali jim je še vedno v ponos, ne glede na to, kakšen je? In prav v našem kraju smo dosegli, da so starši začeli razmišljati v pravo smer. /…/

Kako naprej

/…/

Vendar se kot strokovnjaki zavedamo, da bo enkrat prišel čas, ko deklica ciljev in standardov znanja kljub veliki angažiranosti staršev, učiteljev in sovrstnikov ne bo več zmogla dosegati. Takrat bo čas, da nadaljevanje vzgoje in izobraževanja deklice zaupamo osnovni šoli s prilagojenim programom. Ob tem pa želim ponovno poudariti, da ima lahko inkluzija otrok z Downovim sindromom vsaj v prvih letih osnovne šole zelo pozitivne učinke.

ESTER MLAJ, Osnovna šola Jarenina