Evropski budizem in kriza Evrope

Rutarjeve lekcije

Naši starši in stari starši so se pred desetletji s puškami bojevali zoper nacističnega in fašističnega sovraga ter na koncu osvobodili Evropo. Nato so dolga leta upravičeno praznovali zmago. Tudi v rajnki Jugoslaviji so praznovali dan zmage partizanov nad nacisti in fašisti. Dejstva so bila kristalno jasna: vedelo se je, kdo je v vojni zmagal, in vedelo se je, kdo je bil poražen. Obenem je bilo ljudem jasno, kdo je bil za kaj odgovoren, kdo je bil na pravi strani in kdo ni bil.

Potem pa se pričakovano nekaj zgodi. Leta 1985 se evropski politiki odločijo, da odtlej 9. maj ne bo več namenjen praznovanju zmage nad nacisti in fašisti, temveč bo poseben praznik, ki se še danes imenuje dan Evrope. To naj bi bil praznik miru in enotnosti v Evropi.

Miru je sicer kar nekaj, če odštejemo vojno v Ukrajini in verjamemo, da je reševanje kapitalizma na ramenih navadnih ljudi kakor večerni sprehod ob reki, o enotnosti pa nikakor ne moremo …/…/.

Danes živimo v kapitalističnem svetu, ki ga imenuje Simon Critchley v knjigi z naslovom Infinitely Demanding nasilno nepravičen. Besedna zveza je pomenljiva zlasti zato, ker je natančno premišljena. Če je nekaj nasilno, ni dobro, če je nepravično, velja enako, če pa je nekaj nasilno nepravično, se je zares vredno zamisliti, saj je nasilna nepravičnost posledica neskončnih, torej brezmejnih zahtev Kapitala.

Kapitalizem se prav zato širi kot rak, njegovi zastopniki pa nas dnevno prepričujejo, naj ga ljubimo kot najboljšega od vseh možnih svetov. Kako je mogoče zagovarjati nekaj, kar se širi kot rak?

Nujno se postavlja vprašanje o pomenu etike, predanosti vrednoti, kot je pravičnost, in o potrebi po resnem soočanju z globalnimi politikami takega sveta, saj so nujno nasilne in neskončno zahtevne.

Nasilnosti sodobnega sveta zato ne prepoznavamo le v vojnah, nasilnih spopadih, bojih zoper teroriste, temveč tudi v učinkih na ljudeh, kot so uživanje v perverzijah; nove oblike hedonizma; brezbrižnost, egocentričnost, narcizem, pasivni nihilizem in individualizem; medsebojna tekmovalnost; branjenje zasebne lastnine za vsako ceno; kopičenje dobrin in denarja; strast do ne-razmišljanja; vse mogoče oblike problemov z zavestjo; duševne stiske, iracionalnosti, destruktivnost normalnega vsakdanjega življenja in psihično trpljenje številnih ljudi.

Critchley ponuja v knjigi dobro izhodišče za razmišljanje o trenutnem stanju duha v zdajšnjem svetu. Njegovo zamisel, da živi veliko ljudi, ki so zgolj pasivni nihilisti, prepričani, da smo ljudje živali, agresivni primati, ki se nenehno že od nekdaj pobijamo med seboj, povezujem s psihoanalitičnim spoznanjem, da večina ljudi večino svojih življenj preživi v diskurzu gospodarja, v katerem so v glavnem marljivi hlapci.

Hlapci ali pasivni nihilisti ne spreminjajo sveta, ker so močno prepričani, da ga sploh ni mogoče spremeniti. Obenem verjamejo, da je prav spreminjati sebe, zato veliko delajo na sebi, kot se reče v žargonu, ter iščejo priložnosti za drobna zadovoljstva in dnevne oziroma nočne užitke. Poleg tega se skušajo zaščititi pred zunanjimi neprijetnostmi in ustvarjajo stanje, ki ga Critchley imenuje evropski budizem.

Resnično je videti, kot bi ljudje želeli stanja zamaknjenosti, nirvane in mirne odtujenosti od vsakdanjega dogajanja, na katerega tako ali tako ne morejo vplivati, kar pomeni, da objektivno pripomorejo k zlu in širjenju nepravičnosti.

Poleg pasivno nihilističnih ljudi pa živijo tudi aktivno nihilistični. To so ljudje, ki želijo spreminjati svet z nasiljem.

Prvi nihilisti ga torej sploh ne bi spreminjali, ker so vsaj za silo zadovoljni z njim, zato se posvečajo sebi in svoji individualnosti, drugi bi ga spreminjali z nasiljem, ker niso zadovoljni z njim. Ali obstaja tudi tretja pot?

V knjigi z naslovom The Future of Europe: Democracy, Legitimacy and Justice After the Euro Crisis, ki je izšla novembra leta lani, razmišlja mednarodna skupina petnajstih strokovnjakov o možnih scenarijih evropske prihodnosti.

Morda je najbolj zanimiv scenarij tisti, ki predvideva resna soočenja z izzivi, kot sta demokracija in pravičnost.

Takih soočanj je čisto premalo, zato je tudi demokracije in pravičnosti zelo malo. Morda je prav zato na tem mestu smiselna vrnitev v preteklost, k artikuliranju temeljnih koordinat psihoanalize.

/…/

Danes je upiranje nujno prav v luči zapisanega: v nasilno nepravičnem svetu je vse preveč ljudi, ki objektivno trpijo, poleg tega pa ljudje bistveno premalo razmišljajo ter sprejemajo že narejene interpretacije taistega sveta in vsega, kar se dogaja v njem.

Namesto razmišljanja imamo torej na voljo veliko izdelanih razlag in prav tako izdelanih mnenj, namesto demokracije in pravičnosti veliko nasilne nepravičnosti in tajnega korporativnega odločanja o usodah ljudi.

Enotnosti v Evropi zato ne more biti, ker je proletariat dokaz nemožnosti samega kapitalizma, kar preprosto pomeni, da ima vse razloge za upor in protest, nikakor pa se tudi ne bi smel odreči lastni želji, ki ni nasilna enotnost pod kapitalističnim škornjem, temveč je – komunizem.

Dr. DUŠAN RUTAR