Visokošolska pomlad

Majske in druge študijske skušnjave

Vem, zvenelo bo banalno, a resnično skoraj ne morem verjeti, da smo že meseca maja. To je zame od nekdaj najlepši mesec, ko mi je tudi bilo – v mojih davnih študentskih letih – najteže ohraniti študijsko koncentracijo ravno v času, ko se obveznosti najbolj nakopičijo.

Vem, da je to nespremenljivo dejstvo, sprašujem pa se, kdaj je bila pri nas narejena resna analiza urnih in drugih obveznosti študentov. Naši študentje namreč upravičeno opozarjajo, da se takoimenovane kreditne točke – zamišljene kot orodje za mednarodno primerjavo 'teže' študijev – bistveno bolj prilagajajo željam in potrebam profesorjev, kot pa odražajo realne obremenitve študentov.

Očitno se, podobno kot pri marsičem drugem v akademskem sistemu, tudi pri pripravi in izpeljavi študijskih programov večina institucij zlepa ne bo otresla razvade, da se prav pri vsem iščejo bližnjice, kratkoročne koristi in da se čez vse mere ščitijo koristi (nekaterih) članov akademskega ceha. Nedavno sem slišala, da pred tem ni imuna niti Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis), ki je bila nedavno mednarodno akreditirana, a kjer naj bi iz kdo ve kakšnih razlogov dopuščali drugačne standarde v istovrstnih programih, ki jih izvajajo različne visokošolske institucije. /…/

V ta sklop sama uvrščam tudi neurejenosti v našem sistemu urejanja pripravništev – nedavno je (znova) prekipelo nesojenim socialnim delavcem in delavkam; z diplomo, a brez obveznega pripravništva naj bi jih bilo že približno 500.

Seveda to ni neposredno povezano z akademsko sfero, a ta bi, če bi se dovolj zavzela, gotovo lahko naredila bistveno več od le načelne podpore. Fakulteta in univerza verjetno sploh ne bi smeli pristati na izvajanje študija, ki v zdajšnjih razmerah večini diplomantov praktično ne omogoča zaposljivosti. Kajti pripravništvo na področju socialnega varstva je obvezno za opravljanje strokovnega izpita, ki je pogoj za zaposlitev v socialnem varstvu, volontersko pripravništvo pa je zakonsko prepovedano ... Me res zanima, kako bi se odzvali profesorji omenjene šole, če bi se do ureditve pripravništva ustavil vpis na omenjeni študij in bi to ogrozilo njihove zaposlitve? /…/

Toda vse je seveda idila, ko se spomnimo, kaj se je zgodilo afriškim študentom. Močno upam, da se nas je 27. aprila opoldne čim več z vsaj minuto molka pridružilo spominu na 147 pobitih študentov iz kenijske univerze Garissa. Ob tem seveda velja pritrditi tudi izjavi Žige Schmidta, predsednika Študentske organizacije Slovenije, da morajo biti slovenski študenti kljub vsem oviram, s katerimi se srečujejo v visokošolskem izobraževanju, hvaležni za to, da lahko študirajo v miru in izražajo svoja stališča, ne da bi bili zaradi tega kakor koli ogroženi ali preganjani.

Drži. A dodati je treba vsaj dvoje. Žal nas tuji zgledi učijo, da se lahko razmere drastično spremenijo skoraj čez noč. Po drugi strani pa je tudi svoboda izražanja študentskih stališč bolj deklarativna kot absolutna, saj bi se verjetno študentje sicer bistveno bolj neposredno odzivali na tudi v tej kolumni omenjene moteče pojave v akademski sferi. Težko namreč verjamem, da se večina študentov samo iz oportunizma ogiba neposredni kritiki tistega in tistih, ki škodujejo njim in kakovosti pedagoškega dela. Na kaj mislim? Denimo na primere, ko delo profesorjev opravljajo asistenti, ko morajo študentje drago plačevati površno pripravljene in neredko zastarele učbenike, katerih avtorji so, seveda, njihovi profesorji itd.

/…/ Pred nekaj dnevi sem po radiu poslušala sijajen pogovor z Mileno Zupančič. Med mnogimi zanimivimi temami v dolgem in sproščenem pogovoru je bila tudi etika nekdanjih in zdajšnjih učencev. Igralka je – stavki niso dobesedni, pač pa takšni, kot so se mi ohranili v spominu – dejala: »Mi smo si v naših šolskih letih pomagali med seboj. Sposojali smo si zvezke. Danes pa že starši doma učijo otroke, naj nikar ne posojajo svojih izdelkov drugim, saj bodo le tako ohranili svojo prednost.«

Ne vem, kdo je Zupančičevo poučil o zdajšnjih šolskih razmerah, a vsekakor je zelo nazorno opisala aktualne razmere z razpadom velikega dela etičnih vrednot, ki, seveda, daleč, daleč presegajo šolski okvir. Pa so zato tudi vredne ponavljajočega se obžalovanja, še bolj pa so vredne truda tistih učiteljev in vzgojiteljev, ki si, ne da bi zato pričakovali posebno plačilo ali kakšne druge bonuse, prizadevajo spremeniti te razmere.

JASNA KONTLER SALAMON