Zakaj so propadle vse kurčeve vrednote?

Uvodnik

Pisatelj, dramatik in prevajalec Evald Flisar se v svoji zadnji drami Komedija o koncu sveta ukvarja z žgočimi globalno-lokalnimi temami ter nam odslikava domače in tuje stanje duha, ob tem pa daje slutiti, da je ves svet le oder in da zato morda nikoli ne bomo poznali odgovora na vprašanje iz naslova nikoli napisane drame enega od glavnih likov: »Zakaj so propadle vse kurčeve vrednote?« (povzeto po utemeljitvi strokovne žirije za Grumovo nagrado, ki jo je Evald Flisar za to dramo prejel leta 2013). Avtor za njihov propad ne krivi nekega globalnega ali lokalnega sistema, v katerega vsi radi uperimo prst, pač pa uperi prst v nas same, v družbo, ki tak sistem predstavlja in ga omogoča. Vsak sistem smo namreč mi, posamezniki, ki z odnosi tvorimo mikro in makro družbene sisteme.

Zadnjič, tik pred prazniki, smo v gledališču v sodelovanju z Inštitutom za delavske študije po predstavi George Kaplan Frédérica Sonntaga pripravili omizje na temo Upor in vstajništvo. V razpravi smo želeli osvetlili eno od vprašanj, ki ga izpostavlja drama – Zakaj je svet iztiril in zakaj upor in nezadovoljstvo ne postajata motor družbenih sprememb? To se namreč vsepovsod po svetu vprašujejo številni protestniki, ki si želijo sprememb in drugačne prihodnosti, a vendar do sprememb ne prihaja. Omizja so se udeležili le trije zainteresirani. Seveda smo iskali razloge, zakaj se jih je odzvalo tako malo. Veliko bi jih lahko našteli – od pozne ure, premalo reklame, datuma tik pred prazniki … Mislim, da se ne motim, če zapišem, da se večini ne ljubi. Ne ljubi se jim vlagati energije v nekaj, od česar na prvi pogled nimajo/nimamo osebnih koristi. Vsi si želimo sprememb na bolje, toda brez lastnega vložka, brez lastne angažiranosti. Večini, tisti seveda, ki ima srečo in redne zaposlitve, je vsakodnevno »odsluženje« dovolj ali celo preveč, da bi energijo vložili še za cilje, ki niso lastno osebni.

Te dni sem si po dolgem času ogledala dva filma. Veliki padec (Margin Call) režiserja J. C. Chandorja o dogajanju v investicijskem podjetju tik pred začetkom finančne krize, kjer finančne (in moralne) odločitve peščice ljudi privedejo svet na rob katastrofe. Peščica ljudi, ki zaradi lastnih koristi zanemari posledice za preostali svet. Gospa iz Burme (The Lady) Luca Bessona pa je izjemen portret ene največjih ikon boja za človekove pravice, vodje burmanske opozicije, Aung San Su Či. Ženske, ki je žrtvovala svoje osebno življenje za to, da se lahko bojuje za pravice sodržavljanov.

Dokaj očiten razkorak v vrednotah in delovanju. Ne eni strani egoistično osebni, na drugi strani njihovo popolno nasprotje.

Kaj lahko storimo, da presežemo lastni egoizem, da se približamo Aung San Su Či, da pogledamo čez lastni plot in mogoče z majhnim angažmajem poženemo stvari na bolje? Zadnje čase v gledališču veliko razpravljamo o tem, ali je s predstavami vredno postavljati ogledalo družbi, torej nam, in odpirati vprašanja vesti in vrednot ali pa je bolje skrbeti za smeh in dobro voljo, da pozabimo na vrednote, ki obvladujejo današnji svet, in, seveda, s takimi predstavami še povečati prihodek?

Osebno sem prepričana, da gledališče mora biti družbeno angažirano, da mora preizpraševati sistem vrednot in ne sme postati kamenček v mozaiku družbene otopelosti. Če dosežemo spremembo v razmišljanju in kritičnem dojemanju sveta vsaj pri delu publike, potem smo naredili veliko. Kako že pravi pregovor? Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača.

Če bo vsak na svojem področju z »majhnimi« stvarmi delal v smeri preseganja zgolj lastnih koristi, potem smo lahko vsi skupaj sprememba. Sprememba na bolje, sprememba prej omenjenih vrednot lastnih egoističnih koristi, ki danes vladajo neoliberalističnemu svetu in ki jim mirno lahko rečemo, da so zares »kurčeve« vrednote.

MIRJAM DRNOVŠČEK,

direktorica Prešernovega gledališča Kranj