Z rdečim dežnikom ob kalni reki

Uglašeno

Zmeraj zelena reka je danes vsa kalna, vsa rjava. Tako se je obarvala ob nočnih padavinah. Še zmeraj dežuje. A danes me to prav nič ne moti. Pada ravno toliko, da pada. Postopam ob reki – del poti z razpetim rdečim dežnikom, malo ga zaprem, spet odprem, zaprem. Igra? Kaj pa vem. Paše mi dež. Solze, ki mi polzijo po licih, se stapljajo z njim, če ne hodim pod dežnikom.

Na prvi dan pomladi je odšel Alberto. Alberto Pucer. Rada sem ga imela in predvsem sem ga zelo spoštovala. Najprej sem občudovala njegove knjige. Tako preprosto, razumljivo, z občutkom so napisane, obenem pa polne zanimivosti in zgodovinskih podatkov. Brez Alberta bi bilo veliko manj znanega o preteklosti Slovenske Istre in zagotovo bi se marsikateri recept, po katerem so kuhale naše none (ne morem zapisati babice, kajti v Istri so res bile in so še samo none in nonoti), izgubil za vedno. In brez njega ne bi vedela za številne vasi istrskega zaledja in njihove zanimivosti. Ko sva se leta pozneje srečala in spoznala, sem ga začutila kot že starega znanca. Toliko smeha je širil in predvsem dobrote, topline, dobre volje; še posebno zadnja leta, ko je bil neskončno srečen v bogatem in ustvarjalnem življenju s svojim partnerjem Robijem.

Včeraj je odšla Olga. Olga Dečman Dobrnjič. Spoznala sem jo ob svojem poklicnem delu in zaradi njega. A to je eno tistih tovrstnih znanstev, ki je že davno preseglo uradno. Seveda bom Olgo še zmeraj povezovala predvsem tudi z dijaškimi domovi, vendar se bom bolj od tega spominjala pogovorov in smeha, zlasti najinih hudomušnih klepetov.

Danes je odšla Špela. Špela Šipek. Novinarka. Njo sem še najmanj poznala, a všeč mi je bila, občudovala in spoštovala sem jo, to mlado žensko, ki je vedela, kaj hoče. Toliko predanosti do dela je premogla in toliko veselja do življenja!

Postopam ob reki, poslušam škrabljanje dežnih kapelj. Rada imam ta zvok, zmeraj mi je bil všeč. K otožnemu počutju paše in tudi h kakšni solzi, ki se prikrade na lica. Vem, vem, vem, seveda vem, vsi pridemo in gremo. A vendar se zmeraj znova zdrznem, ko odidejo ljudje, ki jih poznam, jih imam rada in jih spoštujem. Tako občutim, četudi ne gre za najbližje, niti ni nujno, da z njimi preživim veliko časa ali komaj kaj. Takrat mi še posebno prijajo sprehodi, neskončno prijajo, posebno takšni samotni; čisto samotni morajo biti, kajti taki so potem še najmanj samotni, pravzaprav so zelo polni, nabiti z vsem. In hitro pozdravijo in povrnejo veselje do vsega.

Ustavim se v prijetni galeriji, umetniški trgovini – v Galeriji Ars v središču Ljubljane, blizu Čevljarskega mosta. Že kot študentka sem zahajala tja, tam sem si kupila svojo prvo sliko. Tokrat postopam med razstavljenimi platni, brskam med grafikami, umetniškimi razglednicami … Tako zelo paše. Vedela sem, kam moram, da se umirim, potolažim, vsaj malo napojim. To je pribežališče, posebno svetišče. Tukaj se duša napolni. Toda … Ne! Za povrh še to?!

Galerijo zapirajo, so povedali. Kmalu. Po več desetletjih je kar več ne bo …

Spet se znajdem ob reki. Še zmeraj z rdečim dežnikom. Mrak se polagoma spušča, tako kot se je včeraj in se bo jutri. In kaplje še padajo in padajo. In reka teče, neumorno teče, ostaja v svoji strugi …

LUČKA LEŠNIK