Oprostiti moramo, pozabiti ne smemo

Uvodnik

Letos mineva okroglih 70 let od konca 2. svetovne vojne, ki je trajno zaznamovala dogajanje v sicer izredno razgibanem 20. stoletju. Druga svetovna vojna (1939–1945) je bila vojna med silami osi in zavezniki, vključno z Veliko Britanijo, Sovjetsko zvezo in ZDA. Njeni nastavki tičijo v neporavnanih računih ob koncu 1. svetovne vojne in so tesno povezani z nastankom in razvojem fašizma v Italiji in nacizma v Nemčiji, ki se nikakor ni mogla sprijazniti z zanjo krivičnim versajskim mirom na mirovni konferenci po končani 1. svetovni vojni.

70 let po koncu 2. svetovne vojne še vedno nimamo povsem popolne in kristalno čiste slike o njenih žrtvah. Običajno se opiramo na podatek, da je vojna terjala do 50 milijonov mrtvih (v novejšem času se pojavlja številka okrog 60 milijonov), od tega slabih šest milijonov (5,7 milijona) deportiranih na podlagi rasističnih zakonov in pet milijonov političnih internirancev. V te številke pa so zajeti tisti, katerih smrt je bila neposredna posledica vojne, ne pa tudi tisti, ki so umrli zaradi vojne, ker ni bilo dovolj hrane in zdravniške nege, ker so doživeli hude čustvene in duševne pretrese itd. Tudi metodologija ugotavljanja žrtev vojne je zelo različna (ponekod, denimo, so mešali pripadnike odpora s civilnimi žrtvami vojne, kar ni bilo logično). V nekdanji Sovjetski zvezi je vojna terjala od 18 do 20 milijonov smrtnih žrtev, od tega tretjino civilov in med njimi 1,2 milijona Judov. Od Nemčije (skupaj z Avstrijo) je vojna zahtevala več kot šest milijonov mrtvih, od tega tri milijone in 250 tisoč vojakov. Na tretjem mestu je Poljska, kjer je vojna terjala več kot pet milijonov življenj, med njimi od 2,3 do 2,9 milijona Judov. Za nekdanjo skupno državo Jugoslavijo je dolgo držal podatek, da je druga svetovna vojna terjala 1,7 milijona smrtnih žrtev. Zdaj govorimo o 1,1 milijona smrtih žrtev vojne na tem območju, kar predstavlja 5,8 odstotka prebivalstva. Slovenijo lahko uvrstimo v jugoslovansko povprečje, saj beležimo v obdobju od aprila 1941 do januarja 1946. leta 98.723 smrtnih žrtev, kar predstavlja 6,6 odstotka prebivalstva (podatki zajemajo tudi po vojni pobite v zunajsodnih pobojih). Od tega je bilo po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani 28.472 žrtev v partizanskih enotah, 29.459 žrtev med civilisti, 14.000 med slovenskimi domobranci (od tega 11.616 ubitih v povojnih pobojih), 455 med slovenskimi četniki, 846 pripadnikov vaških straž, 558 Judov, 10.366 mobilizirancev v nemško vojsko, 1.316 mobilizirancev v italijansko vojsko in 313 mobilizirancev v madžarske oborožene enote. Med vojnimi žrtvami je tudi 11.896 žrtev neugotovljenega statusa in več udeležencev evropskih odporniških gibanj, ubitih zavezniških vojakov, nemških policistov, pripadnikov pomožnih uniformiranih okupacijskih enot in padlih vojakov jugoslovanske kraljeve vojske ob aprilskem napadu sil osi na Jugoslavijo leta 1941. Grozljive številke, ki naj nam bodo v večni spomin, predvsem pa v opomin.

Ko govorimo o žrtvah vojne 1939–1945, in zaradi nje, moramo posebej izpostaviti holokavst. Nacisti so zaukazali »dokončno rešitev« judovskega vprašanja; iztrebljenje celotne rase. V koncentracijskih taboriščih (»tovarne smrti«) so bili Judje (in tudi vsi drugi taboriščniki) izpostavljeni vsem vrstam psihološkega, moralnega in fizičnega nasilja. V izprijeni skrbi, da bi našli najučinkovitejše in najcenejše načine množičnega pobijanja, so uporabljali plinske celice in krematorijske peči. 70 let po koncu vojne je že čas, da tudi v Sloveniji dokončno spoštljivo pokopljemo mrtve, pietetno označimo grobove in dokončamo narodno spravo. In prenehamo z razdvajanjem ljudi zaradi pritlehnih politično-strankarskih interesov in ideoloških zablod. Preveč krvi je bilo preletite, preveč solza potočenih po licih in preveč skelečih ran je ostalo še dolga leta po vojni. Na obeh straneh. Zdaj je najbrž res že čas, da drug drugemu oprostimo. Ne pa tudi pozabimo, saj se nekaterih stvari v življenju pač ne da in ne sme pozabiti. Z zgodovinsko resnico, tudi če ni vedno za vse prijetna, moramo kot narod, kot državljani, kot ljudje živeti, sobivati, sodelovati ... To naj bo sporočilo mladim ob obletnici konca velike svetovne morije, ki tudi naše dežele ni zaobšla. Še več, povzročila je strašno štiriletno gorje, ki so ga napovedali nemški bombniki, ko so 6. aprila 1941 zgodaj zjutraj hrumeli prek našega neba, da bi čim prej odvrgli smrtnonosni tovor nad prestolnico nekdanje jugoslovanske države. Na mejah pa so že čakale okupacijske vojske tujih držav, da bi okupirale in razkosale nesrečno Kraljevino Jugoslavijo. Cvetna nedelja je bila takrat ...

Dr. MARJAN TOŠ