Zakaj tako premalo trošimo za javno šolstvo?

Naš komentar

Ena največjih bleferskih, ideološko utemeljenih in obvezno oblastno podprtih neumnih krilatic, ki v zdajšnjih neoliberalnih časih prežema govorico agentov kapitala in naivnežev, ki jim nasedajo, pravi, da »zapravimo več kot proizvedemo«. Po zares znanstvenem – torej ne neoliberalističnem – ekonomskem izračunu je globalno res ravno nasprotno. Preveč proizvedemo in premalo zapravimo! Kar je res globalno, je vselej res tudi lokalno in drži vsaj za tako imenovane razvitejše dežele, samo pravilno je treba izračunati razmerja med »potrošniki« in »proizvajalci«. Mimogrede, zelo zanimivo je, da se kot predstavniki slednjih ponujajo predvsem sami lastniki kapitala in še bolj njihovi »psi čuvaji« (menedžerji, propagandisti, »proizvajalci« javnosti, podložni politiki …, skratka vsi tisti, ki jim Alain Badiou pravi »tepčkasti despotiči«), ki v sistemu proizvodnje bolj gospodujejo in ukazujejo kot kaj proizvajajo. Kapitalizem je celo v svojih socialističnih variacijah vedno generiral neenakost v potrošnji, vedno je težil k presežku ponudbe nad povpraševanjem, je pa res, da se je še zlasti v zdajšnji neoliberalni »fazi« konsolidiral v ekonomski sistem »prevečne produkcije«. Stvari se nekoliko zapletejo pri vprašanju o tem, zakaj vendar vsega tega preobilja, ki ga meče na trge kapitalistični stroj, bolj ne trošimo? Za večino podložnikov tega sistema je odgovor kar hitro na dlani: ne trošimo, ker nimamo denarja ali pa se bojimo, da ga bo prehitro zmanjkalo ali da ga ne bomo mogli zaslužiti, ker je zaposlitev čedalje manj. Ko se je razbohotil finančni kapital, je hitro ponudil »rešitev« v obliki »ugodnega« zadolževanja in ob zadnji krizi se je sistem zamajal, ker veliko preveč ljudi ni več moglo vračati dolgov. Navidezni paradoks tega dogajanja pa je to, da je »vrhnji en odstotek« celo povečal svoje dohodke v času krize. To velja tudi za malo Slovenijo v njenih »malih« okvirih. Več kot očitno – kot so lepo izračunali taki ekonomisti, kot so Piketty, Krugman, Stiglitz, Mencinger in mnogi drugi – bi kazalo iskati rešitev v prerazdelitvi bogastva. Ta rešitev se je, denimo, še kar dobro posrečila zlasti po drugi svetovni vojni, ko sprva »ničesar ni bilo«, po tem pa je v nekaj letih zavladalo (pre)obilje – tudi v večini ekonomsko manj »dinamičnih« sistemov, kakršni so bili v socialističnih državah.

Ekonomsko gledano so stvari razmeroma preproste, malo manj so take, ko se prepletejo z drugimi prvinami življenja v tisti konstrukciji, ki ji pravimo družba. Vsa proizvodnja, trošenje, bogatenje, obubožanje, razdeljevanje bogastva in posledično dodeljevanje družbenih položajev, privilegijev, uslug za vse in uslug samo za nekatere se odvija prek težko pregledne mreže institucij. Le-teh pa ni vedno prav lahko spremeniti brez nepredvidenih posledic. Hkrati vse mogoče institucije na vseh področjih družbe, ne glede na njihove realne naloge, povezuje ideologija, ki je po Marxu pač »ideologija vladajočega razreda«. Samo v ideološkem okviru so potem lahko navidezno resnična taka rekla, kot je zgoraj omenjeno. Če pa se pogovarjamo o reševanju krize, je treba iskati rešitve v prestrukturiranju razmerij med institucijami. Kajpada gre prestrukturiranje, ki ga terjajo zdajšnje globalno vladajoče oligarhije, ravno v nasprotno smer od tiste, ki bi lahko pomenila rešitev. Z eno besedo gre za prerazdeljevanje bogastva, družbenih položajev, uslug za vse, uslug za nekatere itd. v korist »vrhnjega enega odstotka«, ne pa za prerazdeljevanje nakopičenega bogastva in družbene moči tega vrhnjega razreda. Načini, kako v kapitalizmu »prevečne produkcije« ustvariti znosnejša ravnotežja, zadevajo med drugimi področji javnega dobrega tudi šolstvo.

Kot vidimo pa šolstvo – ne le v Sloveniji – ječi pod diktatom dogme o »preveliki« potrošnji. Proizvajati in razdeljevati znanje, ta najzahtevnejši in najkompleksnejši družbeni proces, je torej potrošnja, če tega še niste vedeli! Kot so pokazali z neoliberalizmom nezaslepljeni ekonomisti, je prav investiranje v sistem proizvodnje znanja, namreč v sistem, ki naj bo čim bolj javen in široko dostopen, tisti vidik potrošnje, ki lahko pripomore k izhodu iz primeža prenizke potrošnje, ki dejansko ohranja »krizo«. Toda ne!!! Šolstvo je skoraj povsod – samo z nekaj izjemami med državami – podvrženo varčevanju, poleg tega pa različno intenzivno v različnih deželah še pritiskom privatizacije. To pa jasno kaže v smer, v kateri bo – vsem tehnološkim in medijskim možnostim navkljub – znanje postalo »redka dobrina«, ki ni vsem enako dostopna. Kot vemo iz delovanja takih šolskih sistemov, kot je zlasti ameriški, pa ne gre samo za boljše znanje v »boljših šolah«, temveč tudi za vnaprej zajamčeni prednostni položaj na trgu delovne sile za diplomante takih šol. Ker so te dostopne predvsem tistim študentom, katerih družine zmorejo plačevati visoke šolnine, je povsem jasno, da je družba enakih možnosti v teh razmerah lahko samo zastarela liberalna utopija. Čeprav v Sloveniji privatizacija še ni popolnoma zajela šolstva, pa se spričo brezglavega »varčevanja« v javnem sistemu lahko nadejamo, da se bo generiral pritisk za »svobodno izbiro« alternativ, ki naj jih prinese tržni mehanizem. Organiziranje »podpisov za privatizacijo«, ki se navidezno nanašajo samo na politično odločitev o prodaji državnih deležev v gospodarskih družbah, kaže na to, da družbena skupina, ki hlepi po »svobodni izbiri šol« in utrjevanju lastnih družbenih položajev tudi za svoje potomstvo, nastopa javno in brez sramu.

DARKO ŠTRAJN