Avtoriteta, šolanje in nedoletnost v neoliberalnem svetu

Uvodnik

Nekaj vrhunskih ameriških študentov se je pred časom odločilo, da pošlje v naslednjih dveh letih na Mars časovno kapsulo. Vanjo bodo vključili medijske vsebine z vsega sveta, da bo zares raznolika in taka, kot se spodobi, saj živi na planetu veliko različnih ljudi. Svoje podjetno početje pojasnjujejo z žargonom, češ da so njihova mlada življenja naddoločena z družabnimi omrežji, s komuniciranjem in povezovanjem; zdaj bi radi naredili naslednji korak v isti smeri ter povezali Zemljo in Mars.

Živimo v nadvse zanimivih časih, kajti sočasno se tu na Zemlji dva človeka še vedno pogosto ne znata ne sporazumeti ne povezati, saj se še pogovarjata in poslušata ne. Ljudje tudi vse manj berejo, vse manj se pogovarjajo, ker v njihovih medsebojnih odnosih prevladuje komuniciranje prek pametnih naprav, medtem ko visoko tehnološko zmogljive mašine omogočajo povezovanje planetov, jutri pa bodo morda omogočile kar povezovanje galaksij. Resnično, morda se bodo ljudje prej znali pogovarjati s prebivalci drugih planetov kot pa drug z drugim.

Če na Zemlji predlagate, da bi se mladi ljudje naučili pogovarjati, da bi se obnašali bolj moralno in etično, skladno z velikimi ideali francoske revolucije, ki so bratstvo, egalitarnost in svoboda, vam takoj rečejo, da preveč pričakujete, da to nikakor ne gre, da je nemogoče, da so ljudje pač čudni, da se od nekdaj pobijajo med seboj, zlasti pa poudarijo, da politika ne sodi v šole (sic). Zdi se, da je mogoče spraviti v prakso najbolj nore ideje, le najbolj normalnih ne: pogovarjati se, brati knjige, ceniti klasične avtorje, biti solidaren, pameten, zvest, spoštovati drug drugega, vedeti, kaj je prav in kaj ni. Očitno je tudi, da ljudje bolj cenijo pamet pametnih naprav kot pamet ljudi; zlasti pa ne cenijo avtoritete, ki je v kapitalizmu kratko malo izginila, saj je sistem ne prenese (več).

In v šolah, ki se vse bolj spreminjajo v podjetja, v katerih se usposablja bodoča delovna sila za delo v družbah znanja, kot jih imenujejo, je še vse preveč učenja na pamet in ponavljanja vsebin za učitelji, ki bi jih bilo treba zmanjšati za 90 % ter sprostiti prostor za pametno razmišljanje. Možgani namreč niso skladišče in niso narejeni za spravljanje podatkov, so pa narejeni za reševanje problemov in za kompleksno razmišljanje. Sodobna nevroznanost tako z znanstvenimi spoznanji daleč presega načela aktualnega šolanja in jih postavlja pod vprašaj, ministri za šolstvo pa se vedejo, kot da jih to ne zadeva, kot da je vrhunsko teoretsko znanje s tega področja zanimivo le za kake čudake in prebivalce drugih planetov.

Ko je pred nekaj več kot dvema stoletjema sicer razsvetljeni pruski zastopnik oblasti, Johann Friedrich Zöllner, filozofom in drugim mislecem postavil vprašanje o naravi razsvetljenstva, je Kant nanj odgovoril zelo preprosto: večina ljudi mirno sledi svojim gospodarjem in ni sposobna preseči lastne nedoletnosti, saj jim je povsem tuja zamisel o razmišljanju.

Razmišljati bi se torej morali šele naučiti. Toda Kant ni bil neumen, zato se je vprašal: Komu pa je razmišljanje sploh v interesu? Ali oblast res hoče državljane, ki znajo in hočejo misliti ter javno uporabljati um?

Nedoletnost bi ljudje presegli le s pomočjo dobrih učiteljev oziroma avtoritet, to pa so tisti ljudje, ki sami mislijo, kultivirajo um in enako pričakujejo tudi od drugih ljudi.

A kdo danes sploh še pričakuje kaj takega, ko pa se svet spreminja v gigantsko podjetje, ljudje v njem v osamljene podjetnike, ki jih smejo zanimati zgolj profitabilnost, tekmovalnost, egoizem, kopičenje premoženja in strah pred teroristi, edina prava avtoriteta pa je Kapital?

Kdo še hoče misliti, ko pa se zdi, da namesto ljudi mislijo dobro plačani bankirji, ekonomisti, tajkuni, politiki, prvaki strank in podjetniki, menedžerji in direktorji? In čisto na koncu: Ali se misliti sploh splača, če pa ima človek, ki misli, vse preveč izkušenj, da mu je razmišljanje prej v škodo kot v korist? Zakaj bi se torej mlad človek učil misliti, če pa od njega tako rekoč vsi od zibelke naprej pričakujejo, da bo zgolj podjetnik, ki namesto svoje pameti uporablja pametne naprave?

DUŠAN RUTAR