Ljubezen vsepovsod ali Prešerna na perilo
Najina pisana tapiserija
Makar Sankranti, premakniti se z enega mesta na drugo – spremeniti smer, pomikati se k svetlobi, modrosti, si napisala, draga Rut. To, to, ti odgovarjam. Decembra je izšel v mesečni prilogi Dolenjskega lista intervju z mano in zadnje novinarjevo vprašanje, pravzaprav prošnja, je bilo, naj zapišem kratek horoskop sodobni družbi. Odgovorila sem, da to razumem kot vprašanje, kaj si mislim o prihodnosti družbe in da se zavedam, da imata država in kapital najraje delovne, hiteče in črnoglede posameznike, ki nimajo časa za premislek in ki svoj naboj porabijo v nekritičnem kritiziranju in konzumiranju. Moj osebni kompas pa je optimistično obrnjen k svetlobi in upočasnitvi. Včasih se mi to zdi že kar vrsta državljanske nepokorščine.
Biti v teh časih pesimist je gotovo lažje in bolj v skladu z dogajanji v ožji in širši družbi. Tudi če tisto, kar se sveti na koncu tunela, kot slikovito pove Žižek, ni svetloba, pač pa so zelo verjetno luči vlaka, ki drvi proti nam, ni vrag, da bi morali misliti na najhujše. Kdo pravi, da vlak nima zavor in da se ne bi mogli odpeljati prav z njim sanjam naproti? Da se je beograjska promocija mojih pesmi zgodila na predvečer makar sankrantija, je lepo sovpadanje, mar ne? In kot predlagaš, bo novosadska na večer svetega Valentina. Logično, draga Rut.
res treba je ljubiti ker prihaja
noč prihaja sneg in kdo ve
kako bi si sploh kaj zapomnili
če ne bi bilo tistih pogledov
po katerih smo si upali ljubiti
Pišeš, da so v Srbiji gledališča povsem polna. Zanimivo je bilo pred kratkim tudi v Zagrebu, v tamkajšnjem nacionalnem gledališču HNK še nikoli ni bilo toliko občinstva. Stole so postavili za gledalce še na oder! Glavna igralca triurne predstave, ki to ni bila in je bila hkrati točno to, sta bila v najinih pismih že omenjana filozofa Srećko Horvat in Slavoj Žižek. Neposredno je njun pogovor prenašal HRT3, odličen kulturno-znanstveno-izobraževalni kanal hrvaške televizije.
Srećko Horvat, snovalec projekta Filozofski teatar, je dejal, da ni cilj takšnega gledališča ukvarjati se izključno z gledališčem ali filozofijo, temveč ponovno uveljaviti gledališče kot »javni prostor« in hkrati osrednje gledališče v državi spremeniti v osrednje mesto javne razprave in razmišljanja, s čimer bi res postalo narodno in osrednje. Po Žižku prava veličina gledališča ni resnica, kajti kar gledamo v gledališču, je laž, ki pa nam daje uvid v našo resnico. A Rut, tudi Žižek je govoril o ljubezni, pravzaprav o tem, da je v teh časih ljudem najteže odpreti se drug drugemu. Nas svoj provokativni način je opisal, kako bi po njegovem zgledal optimalni randi. Zaljubljenca bi prinesla s sabo vsak svoj električni aparat, ki bi ponazarjal spolni organ, ga vključila in mašinci bi opravili svoje, onadva pa bi se medtem v miru pogovarjala in si gledala v oči, osvobojena imperativa, da morata uživati. Potem bi, če bi se jima tako zdelo, lahko pristala tudi v postelji in se sproščeno ljubila.
Pred nami je 8. februar in kultura bo preplavila deželo. V Žižkovem duhu bi lahko zapisala, da bi bila optimalna slovesnost ob kulturnem prazniku taka, da bi Prešernove pesmi natisnili na perilo, ki bi ga obesili, in bi plapolalo v vetru, podobno kot rutice v Tibetu (ali molilni mlinčki), ljudje pa bi se zazrli v oči in govorili ali prepevali lastno poezijo. Kjer koli – na ulici, v trgovinah, v parlamentu, v šolskih zbornicah … Še več, Rut, bili bi na svojih delovnih mestih, vsepovsod pa ena sama poezija! Ej, koliko evrov bi gospodarstvo pridobilo, ker bi bil en delovnik več. Ker bi delali z veseljem, bi opravili dvojno delo, zaslužek tistega dne pa bi šel v sklad za podporo umetnikom, ki prepuščeni trgu životarijo.
derrida
z izgubo vida
človek ne izgubi
oči prav narobe
takrat šele človek
začne misliti oči
pomislim v kateri
kavarni v kateri ulici
katerega mesta moram
postaviti zasedo da se
slučajno srečava
v čigavem jeziku te povabiti
v moj razsejani vrt
izgubljam vid vsak dan bolj
rada bi da si pogledava v oči
TANJA PLEVNIK
