Šele lastni otroci nam včasih odpro oči

Strokovnjakinja odgovarja

Nekoč mi je zelo cenjena profesorica slovenščine pripovedovala, da ji je šele lastni sin odprl oči za vse njene učence. Njen starejši sin je bil odličnjak in z njim niso imeli nobenih težav v zvezi z učenjem. Ko pa je začel hoditi v šolo mlajši, ki se je zelo težko učil, je šele razumela, da kakemu učencu kakšna stvar res ne gre v glavo.

Šele lastni otroci nam včasih odpro oči

Tako kot se ljudje razlikujemo v hitrosti učenja in drugih prvinah pridobivanja znanja, se razlikujemo tudi v sposobnosti vživljanja v druge ljudi. Nekateri cenijo le tiste lastnosti, ki so njihova lastna odlika, ne cenijo pa sposobnosti, spretnosti, védenja in odlik, ki jih imajo drugi, oni sami pa ne. Za nekatere obstaja le tisto znanje in védenje, ki ju imajo sami. Ker so zaverovani vase in egocentrični, se ne morejo vživeti v težave koga drugega in težav razumeti.

Tudi pedagoški delavci niso izjeme. Mnogi med njimi so osredinjeni le na predmet, ki ga poučujejo. Njihov predmet je najpomembnejši. Do neke mere to drži za vse poklice. Čim ožja je specializacija, čim bolj je ta poglobljena, tem bolj je zaznavanje vsega drugega omejeno. Seveda to ni pravilo. Tudi izjemni strokovnjaki nekega področja so lahko zelo široko odprti za druge stroke in ljudi.

Mnogi ljudje potrebujejo za razumevanje drugih svoje izkušnje. Šele te jih prepričajo, da so otroci različni. Marsikateri starši znajo kriviti druge starše za »nevzgojenost« njihovega otroka. Kajti njihova osebna izkušnja je, denimo, da otrok zaspi brez težav, da je umirjen, da ubogljivo odpira usta, ko ga hranijo, da ne joče in ne buta z glavo v zid. Oni so svojega znali vzgajati, tisti drugi pač ne. Potem pa se rodi drugi otrok, ki je povsem drugačen, ki je nasprotje prvega, oni pa so ga vzgajali enako. Pravzaprav niso ga vzgajali enako, ker preprosto ni šlo tako, ker so se morali nenehno odzivati na vedenje otroka, ki je bilo pač drugačno.

Tudi profesorjem se lahko zgodi »drugačen otrok«. Tak, ki ga ne veseli učenje, a hitro lahko prepozna, čemu služi kak vijak pri stroju, kako se naprava vžiga, kako deluje. Misli delujejo, besede pa ne. Pozornost lahko usmerjajo na stvari, ki jih zanimajo, pri črkah pa jim pogled pobegne na sliko, brenčečo muho ali pripombo sošolca. Vse starše bi bilo treba podučiti o širokem razponu normalnosti in možnih odstopanjih od povprečja ali normalnosti, najprej zato, da otrok zaradi učnih težav ne bi tepli, če jim že ne znajo pomagati, in podučiti vse učitelje, da teh otrok ne bi zasmehovali in ne bi dopuščali, da jih zasmehujejo drugi učenci. In kot drugo, kar pa je že precej težje, da bi poučevanje in zahteve prilagodili razvojni stopnji otrok in razumevanju posameznikov. Skratka: pedagoškim delavcem bi morali z izobraževanjem odpreti oči prej, preden jim jih odpre lastni otrok s težavami.