Kritični študentje

Tehtno

/…/ Za zdaj pa na obzorju tudi ni kakšne bolj ustvarjalne rešitve finančnih težav, ki bi jo lahko prinesel noveliran visokošolski zakon – ta je napovedan šele ob koncu tega leta. Seveda bi ta zakon že lahko imeli, če bi ga prejšnji vladi v sodelovanju z visokim šolstvom uspelo pripraviti. Toda omenjena novela zanesljivo ne bo prinesla drugačnega statusa druge magistrske bolonjske stopnje – da bi namreč že prva univerzitetna stopnja omogočila takšno zaposlitev, kot jo je pred bolonjo univerzitetna diplome. Samo to bi namreč lahko v najkrajšem času bistveno pocenilo naše visoko šolstvo in hkrati temeljito skrajšalo povprečen čas študija.

Dokler bomo veliko večino študentov prisilili, da na univerzah prebije najmanj šest let, so visokošolske finančne težave verjetno neogibne. Jasno pa je, da študentje s tem niso zadovoljni. Naj to ilustriram s citatoma iz študentskega sporočila, ki sem ga ravnokar dobila v svojo elektronsko pošto. »V Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS) zaskrbljeni ugotavljamo, da Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) nima izdelane strategije financiranja izobraževanja v Sloveniji. (...) Če si je aktualna Vlada RS v koalicijskem sporazumu za eno od prioritet zastavila tudi 'dvig kvalitete celotne javne izobraževalne vertikale ob ohranjanju brezplačnosti javnega izobraževanja' ter stabilno financiranje visokega šolstva oz. celo 'sistemsko in postopno do leta 2020 zagotoviti dvig obsega financiranja visokošolske javne službe na dva odstotka BDP, kolikor znaša povprečje v državah članicah OECD', je najmanj, kar lahko od nje pričakujemo to, da sledi lastnim ciljem in izpolni dane obljube.«

Omenjeno, v celoti spretno argumentirano sporočilo ŠOS, naslovljeno z Ministrica Setnikar Cankar slovensko izobraževanje brezciljno krmari v potop, se končuje z napotkom, da je mogoče dodatne informacije dobiti pri Jeleni Štrbac Nemec, ki je v ŠOS predstavnica odnosov z javnostjo. Vredno je omeniti, da je omenjena gospa vse prej kot tipična piarovka. Pred leti je bila izredno dejavna študentska funkcionarka, tudi uspešna organizatorka mednarodnih konferenc. Prav gotovo premore več znanja o visokem šolstvu, kot ga vsaj za zdaj kaže resorna ministrica in tudi večina iz njene ekipe. To, da taka strokovnjakinja dela na tem delovnem mestu v ŠOS, je dobro za študente, obžalovanja vredno pa s stališča nacionalne (ne)uporabe najboljših kadrov.

Zaustaviti pa se želim še pri enem študentskem dopisu, ki je prispel 15. januarja. Študentje, v tem primeru njihovo študentsko društvo Iskra, si zaslužijo pohvalo za kritično analizo osnutka novega statuta ljubljanske univerze. V uvodu obujajo spomin na lanske aprilske študentske proteste proti takratnemu predlogu novega visokošolskega zakona, ki je, po njihovi oceni, uvajal plačljiv redni študij. Zdaj pa ugotavljajo, da se je duh propadlega zakonskega predloga domnevno naselil v osnutek novega statuta ljubljanske univerze.

Kot med drugim pišejo, omenjeni osnutek »dovoljuje skupno izvajanje (plačljivega) izrednega in (brezplačnega) rednega študija ter ju izenačuje po obsegu«. Napovedujejo, da bodo »vodstva fakultet, ki so zaradi varčevalnih ukrepov vedno bolj finančno podhranjene, lahko zmanjšala število rednih vpisnih mest in jih razpisala kot izredna.« Opozarjajo, da se tako »odgovornost za financiranje javnega visokega šolstva z države prenaša na pleča študentov in njihovih družin« ter da postaja študij vse bolj tržno usmerjen in vse manj dostopen socialno ogroženemu delu prebivalstva. Študentska iskra kritizira tudi to, da je osnutek statuta UL dvignil prag študentov, ki omogoča izvajanje predavanj s pet na deset študentov. Napovedujejo, da bo to povzročilo krčenje izbirnih predmetov in smeri in bo predvsem prizadelo tiste študije, na katere se tradicionalno vpiše manj študentov, a so zaradi specifičnega znanja za družbo zelo pomembni.

Študentom velja skoraj v vsem pritrditi, razen …/…/.

Morda se bodo študentje sami kdaj lotili tudi analize uspešnosti študija glede na socialni položaj študentov? Rezultati bi bili verjetno zelo zanimivi. Sicer pa upajmo, da tudi v naši vladi omenjena in druga študentska sporočila dovolj skrbno prebirajo. Marsikaj bi se namreč lahko naučili. Najbolj nespametno je vztrajati pri lastnih napakah.

JASNA KONTLER SALAMON