Druženje s soncem

Uvodnik

Na večji fotografiji je lepa mlada ženska s sijočim izrazom na obrazu, s toplim iskrenim nasmehom, z globokim iskrivim pogledom. V ozadju je notni zapis – najbrž ene od Bachovih mojstrovin. Poleg je manjša portretna fotografija te iste ženske ob pianinu veliko desetletij pozneje, a še zmeraj s prepoznavnim pogledom in nasmehom. Gladim naslovnico knjige 110 let modrosti Alice Herz Sommer. Preživeti holokavst in muzicirati … , piše v podnaslovu. In na hrbtni platnici je spet ona, tokrat na črno-belih fotografijah. Ponosna radostna pianistka, mladostna in sveža; in poleg žareča, hudomušna starka, s še zmeraj nalezljivo srčnim in prešernim nasmehom. Obakrat je ob klaviaturah, seveda.

Za Alice do nedavnega še nisem slišala. A v trenutku sem začutila, da jo moram spoznati. Ne naletim prav pogosto na koga, ki bi izžareval toliko silne življenjske energije, kot je je ta plemenita ženska. In to moč, voljo, ta optimizem, sončnost, to življenjskost je zaznati že samo s fotografij.

Alice me je prevzela takoj. Po prebrani knjigi – njeno življenjsko zgodbo je lepo in prepričljivo ubesedila uveljavljena ameriška pianistka Caroline Stoessinger, ki je o Alice posnela tudi dokumentarni film – pa … ostajam brez besed. Vendar moram, moram kaj zapisati in deliti, da nas čim več spozna to plemenito in modro gospo.

Premlevam njene misli, skušam podoživljati koščke njenega bogatega življenja, prežetega z najhujšimi grozotami, bolečinami in obenem s prijatelji, ljubeznijo do najbližjih in – glasbo! Komaj dojemam, kaj vse je doživela, kaj jo je doletelo in kako je vse to prestala. V vojnih letih je bila oropana prav vsega, razen tistega, kar je nosila v sebi, v svojem duhu. »Pomembno je samo to, kar je v nas samih,« je pogosto povedala. A to niso bile le izrečene besede, to je občutila, da bolj ne bi mogla! Ta plemenita ženska strahu ni priznavala, ni dovolila, da jo ohromi, čeprav se je velikokrat skušal prikrasti vanjo. A predobro se je zavedala, kaj strah povzroča, in sicer da se vdamo. Zato je verjela v pogum, saj ta prej ko slej prinese priložnost in nakaže pot. Zmeraj.

Ne le, da je izjemno veliko težkega prestala; v najhujših, najtežjih okoliščinah je zmogla in znala ustvariti tudi lepa, topla, nepozabna občutja! Za sotrpine je odigrala več kot sto klavirskih koncertov ter jim z njimi vlivala tolažbo in upanje. Nikdar, ampak res nikdar si ni dovolila, da bi sin, še otrok, razbral njeno zaskrbljenost. Zato v koncentracijskem taborišču ni bilo prostora za solze. Nasprotno! Smeh, smeh je bil tam – ob glasbi – edino zdravilo!

Pozneje, ko sta s sinom bila že na prostosti (od 15.000 interniranih otrok je bil njen sin eden od 93, ki so se vrnili iz taborišča), o holokavstu ni govorila, tudi ni želela, da jo o tem vprašujejo ali se o tej temi pogovarjajo v njeni navzočnosti. Preprosto ni pustila, da bi to po nepotrebnem še bolj oznamovalo sinovo otroštvo in življenje nasploh.

Alice je okusila najvišje, kar je v življenju mogoče, torej moč glasbe, književnosti, umetnosti, filozofije, navduševala se je nad znanstvenimi dosežki in vsem, kar je prinašal razvoj in omogočala sodobna tehnologija. A ta ista Alice je preživljala tudi največje ponižanje človeškega duha.

Dočakala je častitljivo starost, kot je to dano redko komu. Prav do poslednjega dne je bila samostojna, bistra, dan na dan se je z največjo ljubeznijo posvečala glasbi in igrala klavir. Kadar imaš iskreno rad svoje delo, si veliko srečnejši, je večkrat poudarila. In tudi da godrnjanje ne pomaga, le to povzroči, da se vsi slabo počutimo.

Prav nič se ne čudim, da me Alice, ta preprosta, srčna, velika ženska, nenehno spremlja, odkar sem se ob branju »družila« z njo. Nekje v meni se je zasidrala, upam, da za večno – tudi ta njena misel: »Naučila sem se stopati naprej z upanjem.«

LUČKA LEŠNIK