V literarnem labirintu

Pri meni se je »zgodilo« s Cankarjem

Zanimivo, kako je svet literature prepleten z motivi, ki nas obdajajo, ali pa z motivi, o katerih se nam niti sanjalo še ni. Toda ko odpremo knjigo, se kar znenada pojavijo pred našimi očmi in nas popeljejo v svoje zakulisje. To nam razširi obzorje, ugotovimo, kaj bi lahko bilo drugače, morda huje ali bolje. Pri meni se je literatura »zgodila« s Cankarjem. Spontane misli, prenos v sedanjost. Morda bi Cankar lahko mater upodobil drugače, bolj negativno, toda potem to zagotovo ne bi bil Cankar. Njegova mati je bila pripravljena za sina dati vse, saj je videla, kaj je trpljenje, in mu je želela le najboljše. Želela mu je izobrazbo, ki bi mu pomagala ustvarjati boljšo prihodnost. To je spoštoval. Kaj pa zdaj? Koliko cenimo izobrazbo? Biti izobražen pomeni biti svoboden, imeti možnost izbire …

Toda vseeno nam literatura znanja ne narekuje, nikakor; znanje je zavito v besedne zveze, situacije in značaje oseb. Moramo se poglobiti in se vsakič znova vprašati, zakaj je bilo tako napisano. V tem je čar ustvarjalcev, ker jim je globlja resničnost samoumevna, ker so njihove misli prepredene s povezavami, da je besedilo medij, ki nam omogoča, da se osredotočimo nanjo. Bolj ko se oddaljujemo od črk in besed, bliže smo miselnemu svetu, bolj se približujemo ustvarjalčevemu stanju, v katerem je delo nastajalo, bolj se približamo idejam, mislim, ki jih lahko – kadar koli in kdor koli – aktualiziramo in posvojimo.

Pisatelji, pesniki in dramatiki so izjemni ljudje, saj so njihova dela tista, ki povezujejo in ustvarjajo kulturo. Ljudje preminejo, črke zbledijo s papirja, toda njihove ideje ostanejo in se razvijajo naprej, tečejo kot voda, ki se navzema prostora, v katerem se nahaja. »Z naslovom je želel podčrtati, da se pesmi morajo vklesati v nek prostor, človeško okolje, zgodovino, obenem pa se gibati, spreminjati in ljubeče pretakati, kot to počne voda.« (Marko Kravos, Primorski dnevnik, 16. 5. 2013)

Imel sem priložnost spoznati enega izmed štirih velikih intimistov, in sicer pesnika Cirila Zlobca. Na našo gimnazijo je prišel na literarni večer. Še pred prihodom je bilo ozračje napeto, vsi smo ga pričakovali. On pa je vstopil diskretno, skoraj neopazno je sedel. Ni se trudil pridobivati pozornosti z govoričenjem, a je bila naša pozornost vsa pri njem. Pripovedoval je o svojem življenju, kot bi bili, dijaki in profesorji, njegovi najboljši prijatelji, tako preprosto je govoril. Prav to ga je delalo veličastnega po vsem, kar je doživel, po vsem, kar je dosegel. Ostal je preprost, dobrosrčen in veder. Njegove besede, ko sem ga vprašal: »Gospod, kako naj sploh začnem pisati pesem,« so bile: »Vse se začne z asociacijo, ki te vodi k nekemu globljemu motivu, a ko delo dokončaš, ugotoviš, da si pisal o nekem popolnoma drugem motivu.«

Sprva so se mi zdele popolnoma nerazumljive, toda po razmisleku sem ugotovil, da je povsem preprosto in logično. Biti sposoben iz vseh vsakdanjih stvari ustvariti mojstrovine, je tisto, kar jih dela veličastne. Vedoželjnost, radovednost, dvomljivost, inovativnost, domišljija, kritičnost so lastnosti, ki oblikujejo vse velike ljudi. Pogosto so bili nerazumljivi tistim, ki jim niso namenili dovolj pozornosti, da bi ugotovili, kaj se skriva za besedili. Pesniki, pisatelji, dramatiki so opora drugim v življenju, saj izobražujejo tudi druge in gradijo, ustvarjajo moralnejši svet.

Zadnja literarna besedila, ki sem jih bral, so bila posvečena zamejski tematiki, denimo Angel pozabe pisateljice Maje Haderlap, ki je skozi intimno osebnoizpovedno zgodbo prikazala težko življenje koroških Slovencev in razmerja med prebivalci med vojno in po njej. Pesniška zbirka V Kamen, v vodo pesnika Marka Kravosa pa je morda nekoliko bolj igrivo prikazala represijo oblasti nad Slovenci v tujini. Socialno kritični romani in pesmi so nujnost, saj so kot zrcalo družbi. Opozarjajo na nepravilnosti in napake. Ko prebereš, da se je moral nekdo vse življenje boriti, da je lahko sploh govoril slovensko, saj so ga nenehno zatirali, se zaveš, da nismo sami, pač pa so tudi drugi, da naše vsakdanje težave niso tako velike, kot se zdi. Ceniti začneš svet okrog sebe, saj ni samoumeven. Spoznaš svojo srečo, ko nekaj imaš.

Namen literature je, da nas opozori, nam da izkušnje, vpogled vase. In to daje meni motivacijo za nadaljnje branje: samorefleksija ti omogoča, da se spoznaš. Vidiš, kako se sam odzoveš na posamezne situacije. Razmišljaš moralno in etično. In prav to je pri naši generaciji uničeno – samorefleksija. Nimamo prave samopodobe, razen tiste v ogledalu, svoje duše ne poznamo. Vsa naša pozornost se preusmerja k medijem, ki nas polnijo z neuporabnimi in selekcioniranimi informacijami, ki so popolnoma nekritične in neinovativne.

Našo pozornost preusmerjajo – preusmerjamo v elektronske naprave in vsa naša ustvarjalnost se izgubi na tistem zaslonu na dotik. Gledamo v zaslon in si ubijamo domišljijo, ubijamo si duha. Povsem zavestno, povsem zavedno. Toda to je linija najmanjšega odpora, ki je popolnoma biološko pogojena, razumljiva. Zato imamo možgane, svojo zavest, da si postavimo meje. Stalno moramo sami sebe postavljati na preizkušnjo, drugače otopimo, toda ne smemo pa biti preveč skrajni, saj se za premagovanje ekstremov potrebuje (pre)več moči, ki je morda nimamo. Preizkušnje se lotimo raje postopno, počasi, stopnjo za stopnjo, našim sposobnostim primerno, korak za korakom, vztrajno do gotovega cilja.

Literatura je nujno potrebna za naš razvoj. Morda še nismo dovolj poglobljeni v moralno krizo; ko bomo dovolj, bomo sprevideli, da je umetnost tista, ki daje duhovno moč. In naša naloga je, da to zavest širimo. Moramo ostati na realnih tleh, ne v virtualnem svetu. Vsakdo potrebuje nekakšen dražljaj, ki mu odpre svet zunaj zunanjih podob in oblik k sebi, in takrat so naše poti odprte. Tak »dražljaj« je pogosto prav literatura.

Ko se pogovarjam s sošolci, vrstniki, ugotavljam, da vse premalo beremo, premalo uporabljamo svojo domišljijo in smo premalo ustvarjalni. Nismo uporni. Ne zagovarjamo svojih stališč oziroma naša stališča pogosto niso utemeljena in se bojimo izraziti svoje mnenje. Zavedati se moramo, da niso vsi taki, toda večina pa vseeno je. Njihove vizije so nejasne in po navadi pogosto ne sežejo dlje od naslednjega dne. Nimajo želja in ciljev, ki se morda zdijo celo neuresničljivi. Občasno vsi stremimo k podobam in jih skušamo posnemati: ni več fantazije, domišljije, so samo še parodije življenja iz Hollywooda.

Vesel sem, da sem na naši gimnaziji, ki še vedno spodbuja raznolikost pogledov, ne ukaluplja svojih dijakov in jim dopušča svobodo. Odnosi ostajajo človeški in socialni, mar nam je drug za drugega in večina jih je dobrih ljudi. Če si pripravljen videti dobro v drugih, ga bodo tudi sami prej ko slej našli v sebi in tebi. Tudi sam sem daleč stran od popolnega dijaka in to si tudi ne želim biti, ker je to popolnoma neumno. Ideali so skregani z etiko in moralo, so pa voda na mlin manipulatorjem. Se pa trudim biti pozitiven in iti v svet z dvignjeno glavo ter odprtih misli in čutov.

RUDI KRAŠEVEC