Borka s peresom, besedo in dejanji
Slovo Nadine Gordimer
»Na podelitvi Nobelove nagrade sem se zbala, da bo to dejanje videti kot polaganje venca na moj grob …«
V nedeljo, 13. julija letos, je na svojem domu v Johannesburgu umrla južnoafriška pisateljica, politična aktivistka in Nobelova nagrajenka Nadine Gordimer. Rodila se je 20. novembra 1923 v kraju Springs v provinci Transvaal Gauteng. Njena starša, Isidore Gordimer in Nan Myers, sta bila judovska imigranta, ki sta v Južno Afriko prišla iz Evrope – oče iz Litve, mati iz Velike Britanije, a je domotožje čutila, kljub vsemu, vse življenje.
Oče je bil po poklicu urar, a sčasoma mu je uspelo razširiti obrt in je odprl še zlatarno. Za vzgojo Nadine in njene starejše sestre Betty je nadvse rahločutno skrbela predvsem mati.
Nadinino nadarjenost za pisanje so opazili, ko je bila stara devet let.
Nekega dne …/…/. Nadine so priskrbeli zasebnega učitelja – tutorja. Nadine se je spominjala, da je mati klicarila zdravnika za vsako figo (takrat so ti prihajali še na dom), češ, da jo je skrbelo za njeno zdravje.
Posesivne matere z razlogom
A je Nadine sčasoma ugotovila, da se je mati verjetno zagledala v prikupnega zdravnika. Srebala sta čaj in jedla piškotke, nato pa še ves dan tičala skupaj in kramljala pozno v noč.
Nadine si je želela postati balerina, a ji je mati dala jasno vedeti, da iz te moke ne bo kruha. Dobri poznavalci del Nadine Gordimer so pozneje ugotavljali, da so liki nenavadno posesivnih mater bili ena od stalnic v njenem pisanju. Nekateri so bili začudeni, da je Nadine tako dolgo živela pri svoji materi. Skupaj sta se udeleževali različnih družabnih dogodkov, svojevrstno osamitev pa je Nadine premagovala tako, da se je zatekala k branju.
Leta 1945 se je Nadine vpisala na Univerzo v Witwatersrandu, kjer je študirala književnost. Njena strast za pisanje se je tako še okrepila in sklenila je, da bo zagotovo postala pisateljica.
1949 se je poročila z zobozdravnikom dr. Geraldom Gavronom in rodila se jima je hči Oriane. Sledila je ločitev, leta 1954 pa druga poroka. Njen novi izbranec, Reinhold H. Cassirer, je trgoval z umetninami. V Južno Afriko je prišel iz Nemčije, ko so tam prevzeli oblast nacisti. Sicer je bil nečak znanega filozofa Ernsta Cassirerja. Reinholdu in Nadine se je leta 1955 rodil sin Hugo. Nadine je ovdovela leta 2001.
Dela Nadine Gordimer so prežeta z nasiljem – policija sredi noči razbija po vratih, vdira v domove ljudi, kjer išče nasprotnike režima, zakoni, ki jih predpisuje oblast, kar dežujejo in so vedno strožji, stopnjuje se represija, policija sadistično uživa v poigravanju s političnimi nasprotniki režima, ko jih po odsluženi zaporni kazni sicer izpustijo na prostost, a jih nato že po nekaj urah vnovič aretirajo ter …/…/ …
Pronicljivi opisi kontrastne družbe
Pisanje Nadine Gordimer prevzame bralce s pronicljivimi opisi slehernega kotička kontrastne južnoafriške družbe – zadušljivih, s temno rdečo opeko pozidanih predmestij, brezupno revnih črnskih marginalnih naselij, četrti z razkošnimi vilami privilegiranih belcev, po katerih se razlega glasba z vrtnih zabav ob bazenih, širi se vonj dobrot z žara, pod krošnjami sanjavih žakarand pa so diskretno parkirani do visokega sijaja zloščeni beli mercedesi …
Leta 1974 je Nadine prejela prestižno nagrado Booker Prize za delo The Conservationist (Varuh).
Proti rasnemu razlikovanju v državi (apartheidu) se je Nadine borila s peresom, z besedo in dejanji. Na svojem domu je skrivala politične aktiviste – nasprotnike režima, prenašala je sporočila, prevažala osebe, ki jih je preganjala policija, do državne meje – vse do javk, od koder so …/…/.
Globoko boleča krivica
Ko je leta 1981 izšel njen roman July's People (Julijski ljudje), je iznenada prejela zaušnico s strani, od koder je niti v sanjah ni pričakovala. Nekateri člani ilegalnega črnskega gibanja Afriškega nacionalnega kongresa (ANC) so ji očitali, da je v knjigi zagovarjala rasizem. To jo je globoko prizadelo, užalilo in pretreslo. Nadine je bila namreč tajna članica tega gibanja, redno je plačevala članarino, posedovala je celo člansko izkaznico. Če bi policija za to izvedela, bi jo lahko obdolžili namernega spodkopavanja družbene ureditve in skrunitve ter blatenja čistosti bele rase, za kar bi jo lahko obsodili na dosmrtno ječo!
Nekaj posameznikov iz omenjenega gibanja je menilo, da se Nadine kot privilegirana pripadnica bele rase v svojih delih ni zmogla resnično vživeti in dovolj prepričljivo predstaviti trpljenja zatiranega temnopoltega prebivalstva.
Nelson Mandela jo je občudoval
A ko so Nelsona Mandelo leta 1990 končno izpustili iz zapora, je ta že kmalu zatem zaprosil slavno pisateljico za sprejem, na katerem ji je izrekel priznanje za njen boj proti rasizmu, zavzemanje za demokracijo in človekove pravice ter ji še povedal, da je vedno občudoval njeno pisanje. Večino njenih knjig je Mandela prebral med dolgoletnim prestajanjem zaporne kazni.
Nadine se je navadno ogibala intervjujem. .../…/, ko so jo nekoč povprašali o njenih simpatijah, je dejala, da je njena prva strast pisanje, na drugo mesto pa je uvrstila moški rod. Na prošnjo, ali je lahko malce bolj konkretna, ni odgovorila.
Zadnja leta svojega življenja je med drugim dejavno sodelovala v različnih kampanjah za preprečevanje širjenja okužbe z virusom HIV – AIDS. Hkrati si je prizadevala še za ukinitev spornega zakona (Secrecy Law), ki nalaga novinarjem, da morajo zaprositi pristojni državni urad za dovoljenje, če želijo pisati o temah, ki jih ta urad označuje kot potencialno grožnjo za državno varnost.
Prstana pa ne!
Oktobra 2006 je tolpa vlomilcev napadla Nadine na njenem domu. Prisilili so jo, da jim je izročila ves denar in nakit, ki ga je takrat imela doma, a sicer nebogljena starka si poročnega prstana ni dala sneti za nobeno ceno!
Predrzni tatovi so nato s preostalim plenom izginili brez sledu …
Njen opus v grobem obsega 15 objavljenih romanov, ki so jih prevedli v 40 svetovnih jezikov, nekaj tudi v slovenščino. Izid treh romanov je oblast prepovedala: A World of Strangers (1958), The Late Bourgeois World (1966) in Burger's daughter (1979).
Leta 1991 je pisateljica prejela Nobelovo nagrado za književnost. Komite za dodelitev nagrade je v pisnem poročilu med drugim Nadine Gordimer odlikoval za visoko raven vsestranske družbene angažiranosti ter poudaril, da Nadine svojega političnega vpliva in prepričanja nikoli ni skušala izkoristiti za promocijo svojih literarnih del.
ROBERT ŠUPE
