Otrok kot subjekt pravic in svoboščin

Naš komentar

Ta mesec mineva že četrt stoletja, odkar je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela Konvencijo o otrokovih pravicah. Z njenim sprejetjem so se skoraj vse države sveta obvezale, da bodo otrokom zagotovile spoštovanje njihovih pravic. Pa so jih? Še zdaleč ne. Celo v razvitih državah, kjer posvečajo otrokovim pravicam veliko pozornost in so zagotovljeni tudi dokaj dobre razmere za njihovo uresničevanje, je marsikatera njihova pravica, zajamčena s Konvencijo, še vedno kršena. Tudi v Sloveniji. V nerazvitih revnih državah in v državah, v katerih divjajo vojne, pa so milijoni otrok brez hrane, zdravstvene oskrbe in osnovne izobrazbe. So žrtve vojn, nasilja, zlorab in izkoriščanja. Vse to in še marsikaj drugega so neizpodbitni dokazi o kršenju njihovih pravic. Toda mnoge države, ki so dolžne preprečiti in odpraviti kršitve otrokovih pravic, te svoje – s podpisom in ratifikacijo Konvencije – svobodno sprejete obveznosti sploh ne izpolnjujejo. Zato otrokom v teh državah prav nič ne koristi, če so njihove države Konvencijo podpisale. Kljub temu pa je zmotno mnenje, da je Konvencija pravzaprav odveč, ker v državah, v katerih so otrokove pravice najbolj kršene, nima vpliva na preprečevanje teh kršitev oziroma na zagotavljanje njihovega uresničevanja, v razvitih državah pa zato, ker so tam otrokove pravice že udejanjene. Takšno mnenje je napačno iz dveh razlogov. Prvič, ker so otrokove pravice pogosto kršene tudi v razvitih državah, drugič pa zato, ker so določbe Konvencije v mnogih državah vplivale na spremembo zakonov ter izvedbo socialnih, zdravstvenih, izobraževalnih in drugih reform, ki so …/…/.

Veliko težje kot omenjeno mnenje o nepotrebnosti Konvencije je spodbiti argument, da so v njej odveč le tiste določbe, ki jamčijo otrokom pravice, ki so jim bile zagotovljene že v drugih mednarodnih dokumentih o človekovih pravicah. Ena takih pravic je tudi pravica do izobraževanja. Ta pravica namreč ni priznana le otrokom. Je univerzalna človekova pravica. Kot taka je zapisana v Splošni deklaraciji človekovih pravic, v Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter v Konvenciji proti diskriminaciji v izobraževanju. Ker je bila priznana vsakemu človeškemu bitju, je bila torej nujno priznana tudi otrokom. Zato je ponovno navajanje te pravice v Konvenciji o otrokovih pravicah res videti odveč, saj otroku daje nekaj, kar je že imel.

Po drugi strani pa Konvencija o otrokovih pravicah – v nasprotju z Ženevsko deklaracijo o otrokovih pravicah iz leta 1924 in Deklaracijo Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1959 – ne priznava otrokom le pravic, ki jim zagotavljajo posebno varstvo in skrb zaradi njihove telesne in duševne nezrelosti, ampak tudi svoboščine kot posebno vrsto pravic: pravic do izbire. To so predvsem pravice do svobode misli, vesti, vere, izražanja in združevanja. Na prvi pogled se zdi, da ni prav nič narobe, če so te pravice priznane tudi otrokom, saj gre za iste pravice, ki so v drugih mednarodnih dokumentih o človekovih pravicah zagotovljene kot univerzalne, to se pravi kot pravice, ki – kot piše v teh dokumentih – pripadajo vsakomur »ne glede na raso, barvo, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršno koli drugo okoliščino«. Ker te pravice pripadajo »vsem ljudem ne glede na ... kakršno koli okoliščino«, se zdi samoumevno, …/…/. Toda težava je v tem, da svoboščine predpostavljajo avtonomijo in odgovornost subjekta teh pravic oziroma svoboščin. Otrok pa – vsaj ko gre za mlajšega otroka – ni ne avtonomen v moralnem pomenu besede ne pravno odgovoren za svoja dejanja. Prav zato, ker ni, se ga obravnava kot različnega od odraslega, kot nekoga, ki – kot piše v preambuli Konvencije – »zaradi telesne in duševne nezrelosti potrebuje posebno varstvo in skrb«. Tej pravici otroka do posebnega varstva in skrbi je korelativna obveznost države in dolžnost staršev (ali zakonitih skrbnikov), da zagotovijo uresničevanje te pravice.

Kljub temu pa Konvencija obravnava otroka tudi kot subjekt svoboščin. V njej je, denimo, priznana pravica otroka »do svobode misli, vesti in veroizpovedi« (čl. 14), ki jo morajo države spoštovati enako kot pravico in dolžnost staršev, »da otroka pri uveljavljanju te pravice usmerjajo na način, prilagojen njegovim razvojnim zmožnostim« (ibid.). S tem je Konvencija naredila pomemben korak v smeri drugačne interpretacije ne le svoboščin, temveč tudi pravice staršev do vzgoje svojih otrok v skladu s svojimi religioznimi ali filozofskimi prepričanji, kakor je izhajala iz predhodnih mednarodnih dokumentov o človekovih pravicah. Poudarek je zdaj na otrokovi pravici do svobode veroizpovedi, ki jo morajo starši spoštovati, in ne več na brezpogojni pravici staršev do vzgoje otrok v skladu s svojimi, to je starševimi religioznimi ali filozofskimi prepričanji. Iz tega je mogoče izpeljati sklep, da je razlog, zaradi katerega staršem ta pravica ni več priznana kot njihova brezpogojna pravica, …/…/, do tega torej, da se bo kot odrasel avtonomen človek lahko sam svobodno odločil, ali bo sprejel določeno veroizpoved ali ne.

ZDENKO KODELJA