O mladih

Z njimi je narobe natančno toliko, kot - z nami

Razmišljam o filmu, ki sem ga gledala že skoraj pred mesecem dni. O filmu, ki mu tokrat v Šolskih razgledih namenjamo veliko besed in podob. Nisem bila na premierni predstavitvi, na kateri bi morda imela priložnost spoznati tudi igralce in druge zaslužne za film, ogledala sem si ga dan ali dva za tem. V miru, sama, tako kot to najraje počnem. Tako se s filmom zares družim, se z njim zlijem. Ali pa ne. Šele ko prespim, rada s kom spregovorim o vtisih. Če se preveč vsega dogaja pred filmom in po njem ali pa če videno v meni ne pusti sledi, potem po izmenjavi vtisov niti nimam potrebe in se ta po navadi ne zgodi. Včasih pa s filmom zaspim in se z njim zbudim.

Tak je po navadi pravi. Spremlja me še dolgo, brskam za informacijami, da zvem o njem še več, tudi sama rada pripovedujem o takšnem filmu, če le najdem poslušalce. In vesela sem, če koga navdušim. Pravkar sem prejela sporočilce prijateljice, ki sem jo spodbudila k ogledu, takole piše: »Ta film pa je noro dober! Kar ne morem verjeti! In mladi sami so ga naredili! To je fantastično!«

Koliko imamo za povedati o njih

Razmišljam o mladih. Razmišljam, koliko imamo za povedati o njih. Iz dneva v dan ugotavljamo, kako so drugačni od nas, ko smo bili njihovih let, kako jih nič ne zanima ali pa jih zanimajo drugačne reči, kot so nas, in drugačne, kot se nam zdi, da bi jih morale, kako so naporni doma in v razredu, kako težko je z njimi shajati ipd. Obenem nas skrbi, kaj bo, saj na 'mladih svet stoji' in če so takšni … res, kaj bo? Tudi sama se kdaj zalotim, da mi kakšna malenkost uide. Toda vem, da ni nič narobe z mladimi. Z njimi je narobe natančno toliko, kot – z nami.

Smo zadovoljni? Smo izpolnjeni v življenju? Smo iskreno ljubljeni, iskreno ljubimo? Se počutimo radostno, živimo ustvarjalno, smo naklonjeni en drugemu, si med seboj pomagamo? Si prizadevamo za vrednote, ki nam bi vsem omogočale prijaznejše življenje ali nas (občasno) zanese? Koliko razmišljamo o sebi, svojih dejanjih, svojem počutju, o pripravljenosti, da bi kaj spremenili? Koliko se učimo iz preteklosti, da bi znali zdaj ustvarjati lepši svet, zanamcem pa zapustiti še lepšega?

Mar ni enako z nami?

Nič ni narobe s tovrstnim samoizpraševanjem. Premalo, se mi zdi, da ga je. Če bi se pogosteje takole spraševali, bi morda marsikaj drugače naredili. In bi bili zadovoljnejši, drug drugemu bi si namenjali več časa, predvsem tudi njim, našim mladim. In morda bi več skupaj počeli, se tesneje povezali in rasli drug z drugim. Mladi želijo pripadati, želijo soustvarjati, spreminjati. Potrebujejo okolje, v katerem se lahko potrdijo, kjer nekaj pomenijo takšni, kot so. Ko to začutijo, se prej ko slej odprejo in zažarijo. In potem toliko drugih stisk kar odpade, kakor da jih ni bilo … In mi? Mar ni prav enako z nami?

Bližnjic ni

A zakaj se tolikokrat kar vdamo? Kar sledimo in verjamemo, da drugače ne gre. Na videz in v nekem trenutku je to morda res najlažje. Toda … Smo zadovoljni? Smo izpolnjeni v življenju? Se počutimo radostno …? Če se potrudimo razmišljati in smo globoko iskreni, potem …

Preprosto v življenju ni bližnjic. Na nobenem področju jih ni. Vsakemu se že kdaj kakšna malenkost posreči, zato pa se kje drugje zaplete bolj. In tako so pri nekaterih bolj in manj »srečni« dnevi, pri drugih pa so takšna krajša ali daljša obdobja. A vse ima svojo ceno …

Uspelo jim je

Vredno je sanjati. Vredno je vztrajati. Vredno je iti naprej in se ne vdati toku, ki je na videz morda najpriročnejši … A to še ne pomeni, da je najbolj pravi za nas.

Njihov film je zares njihov svet, njihova resnica. Naš svet, naša resnica. Se mi zdi, da se včasih na vse kriplje trudimo kaj povedati, sporočiti, pa nam slabo uspe ali pa sploh ne.

A mladim v filmu je vse to preprosto uspelo …

LUČKA LEŠNIK