O minevanju

Uglašeno

Eden zadnjih sončnih oktobrskih dni je bil, ko sem se podala na pot k svojim pokojnim. Nekajkrat na leto prav rada opravim te obiske, najraje sama, najlepše pa je, če se mi ne mudi in mi je še vreme naklonjeno. Včasih vzamem poleg še koga, a to je že druga zgodba. Ko pa pojdem sama, ooo … res je drugače. Osebno. Globoko. Presunljivo lepo zmeraj znova …

V mislih sem pri pismu, ki sem ga zbrskala iz »tistega« predala. Staro je skoraj 30 let. Povrne me v študentska leta, ko se iz Ljubljane nisem prav pogosto vračala domov na Štajersko, tako da mi je oče večkrat kar pisal. Med drugim tole: »Prej ko slej, verjetno še le ne tako kmalu, bom moral na tisto zadnjo pot, kakor to zahtevajo naravni zakoni. To je dejstvo, ob katerem se ne kaže niti razburjati niti veseliti, vendar je vredno svoj čas preživeti tako, da je človek čim manj komu dolžan, bodisi hvaležnosti bodisi mržnje. Samo delo pa vendarle daje življenju pomen, brez tega bi bil človek brez osebnosti, seveda, če je delo smiselno, če te bogati tudi z zadovoljstvom. Veliko mi pomeni, če sem v neposrednem stiku z naravo, čudovito v svoji rasti, v spreminjanju, v nasprotjih lepega in grdega: več pove, kakor še tako zajetne knjige filozofije.«

Vsako njegovo besedo, se mi zdi, da razumem in še več kot to. Dolgo je slutil in čutil bolezen, ki ga je najedala, a se ji ni znal in ne zmogel izviti, ne sam ne z veliko strokovne pomoči in podpore najbližjih. Bilo nam je lepo skupaj, tudi prav čisto na koncu njegove poti nam je bilo lepo. Seveda se je veliko prezgodaj poslovil. Zmanjkalo nama je časa za vse tiste pogovore, ki bi jih še potrebovala ali si jih želela na poti v odraslost. A na srečo sva jih imela veliko prej, veliko srčnih toplih in globokih pogovorov, tudi napetih, ob katerih se mlad človek obrusi, dozoreva. Zdaj se pogovarjava drugače. A še zmeraj po svoje se …

Z mamo je bilo drugače, veliko več nama je bilo dano izživeti, prelepo je bilo. Čeprav je bil njen konec nesrečen, kot strela z jasnega se je zgodil, me obhajajo ob spominu nanjo in na slovo dobri občutki, kajti poslednje druženje je bilo tako zelo toplo in srčno …

Po teh poteh, na kakršno sem šla tistega sončnega oktobrskega dne, sva se z mamo vozili včasih skupaj, šli sva prižgat sveče mojemu očetu in bratu, torej njenemu možu in sinu (sklenil je pot, prepolno stisk, star komaj dobra tri desetletja in pol), in še komu. Zmeraj sta bila na teh poteh oba tako zelo z nama. Veliko sva se pogovarjali o minevanju, o tem, kakšen dar je življenje, kaj je v njem vredno in kaj balast, in zmeraj sva si naredili prav poseben, nepozaben, radosten dan … Da živiva zase in še zanju, se nama je zdelo.

In tako zdaj tudi sama potujem k njim. Z njimi. A tudi v vsakdanu, doma ali kjerkoli se pač potikam, me spremljajo …

Vozim po že ničkolikokrat prevoženi cesti, s pogledom zmeraj na novo objemam zaobljene hribčke, gozdove, njive … Kako lepo je. Vse obarvano, še malo in odpadlo bo listje, potem bo narava gola, pobeljena, in po globokem počitku spet zelena in bujna. Krog, življenjski krog, povsem naraven krog ...

Minevanje je tako zelo naravno. Pogosto kar pozabljamo, da je tako. Lepo je, ko to dojameš. In predvsem je lažje, bogatejše, vrednejše je vse. Kadar vse, z nami vred, mineva po naravni poti, je to tako. Potem tudi pride čas, ko se smrti ne bojimo in ni prav nič grozna. A kaj, ko je koncev toliko vrst in dnevno preveč tistih prezgodnjih, celo nasilnih. To najbolj boli … In potrebujemo čas ter veliko predelovanja in pogovarjanja (tudi s seboj), da vse sprejmemo tako, kot je. Da zmoremo naprej, sčasoma spet radostno naprej …

Predvsem sem tokrat v mislih veliko tudi s prijateljico … Prav ta isti dan se poslavlja od svoje sestre, veliko premlade za odhod. Dve njeni hčerki ostajata sami, ena je še najstnica, očeta sta za zmeraj izgubili že pred desetletjem. Težko je sprejeti. Ne gre čez noč … A gre … Potrebujemo čas, pogovor, razmislek, mir, pogosto samoto, veliko samote. In obenem bližino. Da odtečejo solze, odteče bolečina … Zmogla boš, prijateljica.

Bela vrata v molk. Besedilo priljubljene slovenske avtorice objavljamo v tokratnih ŠR (stran 14). Na dušek sem ga prebrala, kot da bi izpila čašo žlahtnega vina … Spremlja me, vso pot po Kozjanskem me spremlja. Kako tenkočutno in lepo je zapisala! Hvala, Manca Košir.

In še k nekomu mi ves čas tavajo misli – k spoštovanemu Cirilu Zlobcu in njegovi pesniški zbirki, ki ju je namenil pokojnima hčerki in sinu. »O bog, kako sta vsa še v meni!« zapiše. Na polici ob postelji imam knjižico Biti človek in pogosto me pospremi v spanec. Ali pa v novi dan …

LUČKA LEŠNIK