Druge violine

Naš komentar

Naslov sem si sposodila pri gostilnici Druga violina, ki deluje že drugo leto na pobudo Centra za usposabljanje in varstvo otrok s posebnimi potrebami Draga in pod budnim očesom idejne vodje tega projekta, ravnateljice dr. Valerije Bužan. Varovanci centra so se odlično znašli v novih vlogah natakarjev in gostiteljev, njihova prijaznost in prizadevnost pa bi lahko bili zgled številnim profesionalnim gostincem.

S problematiko ljudi s posebnimi potrebami sem se prvič srečala, ko je prišlo v naš center za izobraževanje odraslih na šoli slepo dekle z željo po nadaljnjem izobraževanju na srednji stopnji. Z njo bi predavanja obiskoval tudi njen nepogrešljivi spremljevalec, precej velik pes. Pogovorili smo se s profesorji in z drugimi udeleženci in ti so brez težav sprejeli učenca, ki ju niso bili vajeni, še posebno ne psa v učilnici. Ta slepa deklica je bila odlična učenka, ki je seveda potrebovala nekaj dodatne pomoči, med drugim posnetke predavanj. Spomnim se, kako smo bili nadvse ponosni, ko je opravila zaključni izpit. Vpisala se je celo na univerzo in tudi tam uspešno diplomirala.

Vedno več se piše in govori o inkluziji (vključevanju) ljudi s posebnimi potrebami v redne šole, obstaja tudi osnovna zakonodaja, ki to področje ureja na sistemski ravni. Pojavlja se tudi potreba po izobraževanju in ozaveščanju učiteljev ter vodstev šol. Seveda pa nekaj zakonov ne zadostuje, še posebno zato ne, ker so nepopolni, mnogi že tudi zastareli, ali pa jih za posamezna področja izobraževanja sploh nimamo. Kot smo že vajeni, zakonodajalca najbolj zanimajo osnovnošolski učenci s posebnimi potrebami, mnogo manj dijaki; študenti s posebnimi potrebami in odrasli pa naj se bolj ali manj znajdejo sami. Morda je tako, ker …/…/. Tranzicija v odraslost in samostojno življenje, ki je najpomembnejši del življenjske poti za vsakega posameznika, pa ostaja pozabljena strategija in skrb odgovornih državnih organov in služb. Žal mnogi ne vedo niti za prizadevanja številnih varstvenih centrov, specialnih pedagogov in pedagoginj, ki z ogromno entuziazma, energije in znanja naredijo neverjetno veliko dobrega za ljudi s posebnimi potrebami.

Ko kot izobraževalec ob potrebi po vključevanju študentov in odraslih s posebnimi potrebami iščeš najboljše rešitve za pomoč takemu udeležencu, odgovore na vprašanja o metodah, prilagoditvah in oblikah dela, največkrat ostajaš sam – neveden, odvisen od skromnih možnosti in prostorskih omejitev, ki niso prilagojene, denimo, udeležencu na invalidskem vozičku, gluhemu ali slepemu študentu. Kljub vsemu sem bila kot ravnateljica in predavateljica vesela vpisa kar nekaj študentov s posebnimi potrebami – ena študentka je bila s cerebralno paralizo na vozičku, trije so bili gluhi. Kolikšen odstotek teh študentov uspešno konča višjo in visoko šolo? /…/ Zakon jim skromno odmerja pomoč tolmačev, asistente si morajo priskrbeti in jih plačevati sami. Največ je odvisno od znanja in prilagajanja učiteljev posamezniku, ki to potrebuje. Bila sem mentorica pri pripravi diplomske naloge študentki s cerebralno paralizo in gluhi študentki. Obe sta me popolnoma osvojili z neverjetno motivacijo in prizadevnostjo, od njiju sem se naučila več, kot sta se onidve naučili od mene. Šele pri delu z njima sem se začela bolj zavedati, da je njun svet tudi moj; le z nekaterimi omejitvami, ki se razlikujejo od mojih omejitev in posebnih potreb.

Vsi imamo posebne potrebe, ne le udeleženci v izobraževanju odraslih in ljudje s posebnimi potrebami, temveč vsak človek, vsak učenec v šoli, ki bi ga morali učitelji obravnavati in razumeti kot posameznika s posebnimi zmožnostmi, željami in potrebami. V nasprotnem primeru je (in bo) šola samo tekoči trak, učenci pa izdelki po enakem kalupu.

Te dni smo v Andragoškem društvu Slovenije predstavili program Inkluzija odraslih s posebnimi potrebami v izobraževanje odraslih. /…/ S tem smo skušali uresničiti in dokončati začeto delo naše članice, žal prezgodaj pokojne, Alenke Golob, strokovnjakinje specialne pedagoginje, ki je velik del svojega poklicnega življenja posvetila prav delu z ljudmi s posebnimi potrebami.

Ni naključje, da sta se prav pri pripravi tega programa srečali področji, ki sta za državo bolj ali manj obrobnega pomena, »drugi violini«, to je izobraževanje odraslih in problematika ljudi s posebnimi potrebami.

Ne nameravamo postati »prve violine«, želimo pa enakovredno mesto v sistemskem orkestru ministrstva za šolstvo, izobraževanje in šport, ki odreja, kaj in kako se bo igralo in pelo, ter večjo pozornost dirigentov, ki v tej državi odločajo in odrejajo izobraževalno politiko, premalo pa poslušajo in zato ne slišijo. /…/

IDA SREBOTNIK