Kaj pa če je skotopični sindrom?

Če otroka pri branju boli glava …

Ste že srečali otroka, ki je tožil, da ga pri branju boli glava? Če ste ga, veste, kako hudo je, koliko zapletenih preiskav mora prestati, in če je z zdravstvenimi izvidi vse v redu, iz dneva v dan poslušati, da ni nič, da ga glava ne more boleti in naj se potrudi. Sama sem bila kot učenka in pozneje tudi kot učiteljica nemalokrat priča, da so morali takšni otroci od staršev in učiteljev poslušati, da si glavobole izmišljujejo, ker so leni in se jim ne da brati. Kaj pa naj bi bilo drugega, če pa so vsi zdravstveni izvidi pokazali, da je z možgani vse v redu. Pa je bilo res? Ne vemo, ker takrat še nismo vedeli za skotopični sindrom.

S skotopičnim sindromom sem se srečala pred tremi leti, ko sem na Univerzi za tretje življenjsko obdobje vpisala program Disleksija, življenje med genialnostjo in izločenostjo. O disleksiji in vseh težavah, ki jih prinaša, sem se želela poučiti, da bi lahko ustrezno pomagala učencem s tovrstnimi težavami. Pa kakšno odkritje me je čakalo tam! Ne samo, da je disleksija pravzaprav dar, ki žal povzroča specifične učne težave, ampak tudi védenje o skotopičnem sindromu in o preprostem obvladovanju te težave z barvnimi folijami in celo z barvnimi očali. Nemudoma sem sklenila, da bom svoje okolje takoj začela ozaveščati o tem pojavu.

Miha zdaj bere brez težav

Priložnost za izpolnitev tega poslanstva mi je prišla naproti že nekaj ur po predavanju. Kolegica mi je potožila, da njen četrtošolec Miha zadnje čase toži, da ga pri učenju iz učbenikov bolijo oči, pogosto tudi glava, in da jo res skrbi, kaj bi to lahko bilo. Res da bral ni rad nikoli, a ogibal se branju tudi ni. Takoj me je prešinilo, da bi bil lahko razlog v skotopičnem sindromu, in svetovala sem ji, naj opravita teste za odkrivanje le-tega pri prof. dr. Ani Krajnc na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Takoj se je odločila za to, izgubiti tako ni bilo kaj. Testiranje je pokazalo, da s folijo vijolične barve Miha lahko normalno bere! Kupiti jo je bilo sicer treba v ZDA, prek spleta po pošti, glavobolov in bolečih oči pa ni bilo več in Miha se je spet lahko brez težav učil iz učbenikov. Kdo ve, kakšne vse poti bi ubirala kolegica s svojim Mihom, kakšne vse preglede bi moral opraviti … Pa ni bilo treba, ker je ravno v pravem trenutku zvedela za skotopični sindrom, opravila z Mihom teste in nabavila folijo za korekcijo Mihovega barvnega spektra.

Prepoznavajte, pomagajte

Skotopični sindrom je pri nas, žal, še zelo malo znana motnja branja. V treh letih, odkar vem zanj, še nisem srečala osebe v šoli in tudi zunaj nje ne, ki bi o njem kaj vedela, pomagala pa sem doslej lahko le dvema otrokoma. Zato s tem pisanjem želim spodbuditi vse učitelje in starše, da v svojem okolju opozarjate nanj. Prepričana sem, da bomo tako marsikateremu otroku pomagali do kakovostnejšega življenja z branjem in ga obvarovali strahu pred njim!

Skotopični sindrom

je motnja pri percepciji barv, ki se aktivira s preobčutljivostjo na svetlobne valove. V barvnem spektru možganov manjka katera izmed barv, kar povzroča popačeno sliko in s tem težave pri branju. Črke se prekrivajo, bežijo po listu, blešči se in v naporu, da bi jih ujeli in prebrali napisano, bralca začne boleti glava, pojavljajo pa se lahko tudi drugi simptomi, denimo utrujenost, omotičnost ... Potrebno je opraviti test (pri nas na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, pri prof. dr. Ani Krajnc), katera barva v barvnem spektru posameznika manjka, in si za branje kupiti folijo te barve prek spleta

http://store.nrsi.com/. Glavoboli in drugi neprijetni simptomi pa se z uporabo le-teh močno zmanjšajo.

Kdaj posumimo nanj - Seznam skotopičnih simptomov pri branju:

• Pri močni svetlobi se pojavi pikajoč in žgoč občutek v očeh, zato raje delajo pri slabši svetlobi.
• Besede in črke vidijo osebe popačeno.
• Oči se hitro utrudijo.
• Oseba začne intenzivno zehati.
• Oči preskakujejo besede, vrstice skačejo, oseba si mora pri branju pomagati s prstom.
• Nenehno umikajo pogled stran od besedila.
• Misli začnejo bežati in begati, hitro izgubijo koncentracijo.
• Besede, črke ali predmeti se jim nenadno izostrijo, nato zopet zameglijo.

(po Dalu R. Jordanu, 2000)

Odkriteljica skotopičnega sindroma v 80-ih letih 20. stoletja je Helen Irlen. Opredelila ga je kot nezmožnost možganov, da bi obdelali vizualne informacije. Odkrila ga je, ko je svoje odrasle učence z disleksijo začela spraševati, kaj vidijo (in ne le, če vidijo), in ko ji je ena njenih varovank povedala, da ji črke, če je na njih rdeča folija, ne bežijo po papirju in se ne prekrivajo več. A to seveda ni odpravilo težav tudi pri drugih učencih. Poglobljena raziskovanja so ji prinesla osupljivo odkritje: različnim ljudem s skotopičnim sindromom pomagajo različne barvne folije! To je odvisno od tega, katera barva v njihovem barvnem spektru manjka. Z dodajanjem manjkajoče barve se vrzeli v celicah zapolnijo in preprečijo popačenje slike, bralci s skotopičnim sindromom končno črke normalno vidijo in lahko berejo.

Helen Irlen je ustanovila Institut Irlen, kjer se že tri desetletja uspešno spopadajo s skotopičnim sindromom, ki ga po njej imenujejo tudi Irlen sindrom. Iz ZDA se je vedenje o njem razširilo po vsem svetu, nam najbliže so Irlen centri v Avstriji.

LJUBICA KOSMAČ