Razredni sovražnik

Opazujem, razmišljam, spoznavam

Slovenski film, ki je klofuta slovenski družbi. Veliko ogledalo. Družbena refleksija. Mojstrska perfekcija. Obnemiš, ko ugotoviš, da lahko nekdo, mlajši od 30 let, tako globoko razume družbo. Ta film je nekaj, kar bi morali videti vsi, ne samo učitelji in učenci. Vsi, večkrat. In razmišljati. Se pogovarjati. Razumeti.

Verjetno je v človeški naravi, da se vprašaš, kdo je kriv, če stori samomor dijakinja. In ob liku učitelja nemščine (Igor Samobor je sicer vrhunski igralec, a njegova igra v filmu je mojstrovina perfekcije), ki s strogimi metodami želi vzgajati mlade, kar kliče, da gledalec reče, seveda, on je kriv, učitelj.

Vendar je prav to naš izziv. Zmeraj iščemo krivce. Ker je to najlaže. Obtožiti nekoga drugega. Včasih celo takrat, ko nismo čisto prepričani. Egotrip človeka, priznam in se posipam s pepelom, kdaj tudi moj, hoče, da smo sodniki. In film provocira, nastavlja, prepričuje – obtožimo ga. Kako nevarno je soditi, je ena od lekcij, ki jo pozoren gledalec lahko razume.

Nikoli nisem razumel, ko smo v šolskih klopeh govorili o tem, kaj je pesnik ali pisatelj mislil, ko je nekaj ustvarjal. Tako tudi ne vem, če je film namensko ali spontano želel opozoriti na vlogo učiteljev. Morda tega niso videli vsi. Sporočilo, ki sem ga razumel sam, je precej jasno. Učitelji imajo v družbi zelo pomembno vlogo. Tega se včasih ne zavedajo dovolj niti sami. In nekateri svoj poklic, ki je po mojem mnenju sicer predvsem poslanstvo, jemljejo – kot mnogi drugi – premalo odgovorno.

In odgovornost je tema filma. Odgovornost do sebe. Tega manjka vsem nam. Spreminjali bi radi. In pozabljamo, da je verjetno treba spremeniti najprej sebe. Tudi meni gre sistem na živce. Pogosto tudi sam vpijem, da je sistem treba spremeniti. Vendar je paradoks sistema, njegova patetika, če želite, da ga lahko spremeni samo posameznik. Ta se mora najprej spremeniti sam. In sistem smo vsi mi. Kako briljantno uspe filmu pokazati vso bedo naše družbe, ko prikaže roditeljski sestanek. In rahlo v posmeh, vendar tudi v opozorilo, je hobotnica, ki drži človeka. Ne bi rad sodil o socialnih službah. Mnoge rešujejo. A vseeno vse preveč izkušenj kaže, da je to še eno področje, ki potrebuje spremembe. In smo pri sistemu. Vendar bomo tudi tu morali začeti pri posameznikih.

Prav to je bolečina naše družbe. Ni prav, da sodimo, vendar je nujno, da reflektiramo, si priznamo napake in spreminjamo. Sistem. Tega pa mora spreminjati posameznik. In Mojca ima prav, ko je jezna na Sabino. Njen spis je verjetno eden najboljših laičnih pogledov na samomor. Prav je, da smo na tistega, ki odide na tak način jezni. Tak posameznik se odreši, trpi pa okolica. In to je treba povedati zelo jasno vsem potencialnim samomorilcem. In se bodo dvignili tisti, ki se jim ljudje smilijo. In hitro me bodo obtožili. Naj. Potem poante niso razumeli …

Toliko vzgojnih prvin ima film Razredni sovražnik, da bi morala biti elementa posledice vsaj dva. Prvi je gotovo ta, da bi si film morali kolektivno ogledati vsako leto skupaj učitelji, starši in učenci. In smo spet pri sistemu. Začeti bi se morali pogovarjati. Se zavedati, da sicer pogovor ni dovolj, je pa pomemben za evolucijo družbe. In drug element bi moral biti ta, da bi država končno dojela, da je pomembno podpirati ustvarjalce, ki so mojstri, in jim ponuditi sredstva, da ustvarjajo. Ne, sistema ne bomo spremenili. Spremenil se bo posameznik. Če bo gledal in če bo razumel. Predvsem to, da se moramo odločati. Sprejeti odgovornost. Se razvijati kot posamezniki, da bo zaživela evolucija družbe. In se konec dneva brigati zase. Še en element filma je nujno omeniti. Kulturne razlike. Starši azijskega dijaka sporočijo vse, ko vprašajo, če je njihov otrok kriv. In takrat, ko vstanejo in gredo, ko dobijo negativen odgovor. Počasi bomo morali dojeti, da je prav, da se brigamo zase in zavihamo rokave.

Res je ta film mojstrovina razumevanja družbe. Tudi zato si zasluži, da se o njem več pogovarjamo. Da ga večkrat vrtijo, upam, da kmalu tudi televizije. Vsaj enkrat na leto bi moral ta film biti na nacionalni televiziji.

Mi pa ne smemo pozabiti. Klavir bo igral. Sistem bo obstajal.

In da, Rižek (eden od dijakov iz filma) je imel prav. Vi, Slovenci, če se ne pobijete sami, se pa pobijete med sabo. Mene boli, da smo v tej Sloveniji postali sami sebi največji razredni sovražnik. In da trmasto nočemo razumeti. Marsičesa, kot zelo jasno pokaže Razredni sovražnik, če ga hočemo razumeti.

ŽIGA VAVPOTIČ