Sodobni hlapci
Kaj vse prinaša zmaga kapitala
Nedavno predlagani Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o gimnazijah je značilen izdelek zdajšnje nerazsvetljene dobe, ki ji ne vladata človeška pamet ali volja, temveč diktatura kapitala. Odkrito podrejanje logiki kapitala je morda celo ključna novost predloga Zakona. Pri tem – to se zdi vredno poudariti – ne gre za surovo izpolnjevanje varčevalnih ukrepov, kot so nižanje plač ali povečevanje učne obveznosti (to je predmet drugih zakonov in ukrepov), temveč gre za podrejanje ciljev gimnazijskega izobraževanja ekonomiji in za temu ustrezno preoblikovanje »duš« udeležencev gimnazijskega izobraževanja (profesorjev in dijakov).
Snovalci novega predloga Zakona se po lastnih besedah pri spremembah in dopolnitvah ravnajo po štirih temeljnih ciljih ali načelih:
- Sledenje evropskim smernicam z uvajanjem podjetništva in ustvarjalnosti kot dvema izmed ciljev gimnazijskega izobraževanja.
- Postavljanje temeljev za ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti.
- Omejevanje trajanja pravic, ki izhajajo iz statusa dijaka, s ciljem povečati odgovornost dijakov do izobraževanja, za izvedbo katerega zagotavlja sredstva država.
- Ureditev posebnosti izvajanja gimnazijskega programa s posebnimi pedagoškimi načeli.
Različne predstave
V tem besedilu in v nadaljevanjih se bomo podrobneje posvetili tretjemu cilju (načelu), torej: omejevanju trajanja pravic, ki izhajajo iz statusa dijaka, s ciljem povečati odgovornost dijakov do izobraževanja, za izvedbo katerega zagotavlja sredstva država. Zakaj? Najprej zato, ker smo kritično analizo celotnega novega predloga Zakona predstavili drugje (v reviji Vzgoja in izobraževanje), predvsem pa zato, ker bo večina gimnazijskih profesoric in profesorjev prikimala zavzemanju za večjo odgovornost dijakov do izobraževanja, ne bo pa opazila, da imajo predlagatelji novega predloga Zakona o odgovornosti bistveno različne predstave od njih samih. Profesorji in profesorice ne bodo opazili, da želijo snovalci novega predloga Zakona v resnici spremeniti »duše« dijakov in profesorjev.
Razložimo najprej, na kaj mislimo, ko govorimo o spreminjanju duš. Pri tej razlagi seveda ne moremo mimo minimalnega orisa zgodovinskega konteksta, to je obdobja, ki je trajalo od konca II. svetovne vojne do sedemdesetih let XX. stoletja, in obdobja, ki je temu neposredno sledilo. Obdobje po II. svetovni vojni do sedemdesetih let XX. stoletja različni avtorji, odvisno od tega, ali so sociologi, filozofi, ekonomisti itd., različno imenujejo, toda vsi se strinjajo, da gre za – v sklopu kapitalističnega načina proizvodnje – izjemno obdobje obnove in gospodarske rasti, ki je sledilo neznanskemu vojnemu uničevanju. Morda bistven za ta čas je bil razredni kompromis. Kaj to pomeni, lepo razloži David Harvey v knjigi Kratka zgodovina neoliberalizma (Studia Humanitatis, Ljubljana 2012):
»Države so dejavno posegale v industrijsko politiko in določale standard družbene mezde z vzpostavljanjem različnih sistemov socialne blaginje (zdravstva, izobraževanja ipd.). To obliko politično-ekonomske organizacije zdaj običajno imenujejo »vpeti liberalizem«, da bi poudarili, da so bili tržni procesi ter podjetniške in korporacijske dejavnosti obkroženi z mrežo družbenih in političnih omejitev in z regulativnim okoljem, ki sta včasih omejili, v drugih primerih pa utirjali uresničitev gospodarske in industrijske strategije. […] V razvitih kapitalističnih državah so šle politike prerazdelitve (vključno z določeno mero politične integracije sindikalne moči delavskega razreda in podpore kolektivnim pogajanjem), nadzor nad prosto mobilnostjo kapitala […], razširjena javna poraba in izgradnja socialne države, dejavni državni posegi v gospodarstvo in določena mera razvojnega planiranja z roko v roki z razmeroma visokimi stopnjami rasti. (Harvey 2012, 17–20).«
V imenu miru, socialnih pravic, blaginje množic
Po II. svetovni vojni je torej delavskemu gibanju uspelo omejiti spontano delovanje kapitalističnega trga, ki se vselej ravna po dobičku, in preko sindikatov ter političnih strank soodločati pri ekonomskem in političnem razmerju sil. V času vpetega liberalizma je bil torej interes kapitala dejansko obrzdan v imenu miru, socialnih pravic in blaginje množic (socialne države in države blaginje). To sicer ne pomeni, da se politične institucije, programi in politike, ki so podpirale delavski razred, niso razvijale v mejah, ki so jih zarisovali interesi kapitala – zgodovina namreč kaže, da so se interesi kapitala pustili obrzdati zato, ker je bilo obdobje po II. svetovni vojni obdobje relativno visoke gospodarske rasti in spodobnih dobičkov –, vseeno pa ne moremo mimo dejstva, da se je moč delavskega razreda v omenjenem času dejansko okrepila. O tej moči govori Harvey zlasti, ko omenja možnost obrata razvitega sveta k socialistični alternativi. Možnost se je pojavila ob koncu obdobja vpetega liberalizma, to je ob krizi akumulacije kapitala v 70-ih letih XX. stoletja. Gre za čas, ko so socialistične stranke prevzemale oblast v Evropi in so se socialne politike lotevale reform, ki bi lahko temeljito spremenile odnos med kapitalom in delom: »Na primer na Švedskem je t. i. Rehn–Meidnerjev načrt ponudil postopen odkup deležev lastnikov v njihovih lastnih podjetjih in preobrazbo države v delavsko/delniško demokracijo (Harvey 2012, 23).«
Zdi se torej, da se je Evropa v 70-ih letih XX. stoletja resno spogledovala s spontanim prehodom v nekakšen socializem oziroma družbeno-ekonomski red, ki mu ne bi vladalo povečevanje vrednosti kapitala, se pravi produkcija v imenu presežne vrednosti (profita), temveč produkcija zaradi zadovoljevanja družbenih potreb ljudi. Preplet socialističnih politik in pojavov, ki so spremljali krizo kapitala konec sedemdesetih let XX. stoletja (strm padec deleža nacionalnega prihodka zgornjega odstotka zaposlenih, strmoglavljenje gospodarske rasti, padec obrestnih mer, borne dividende in vse manjši dobički), so potemtakem začeli predstavljati politično grožnjo ekonomskim elitam (vladajočim razredom) in tako imenovani neoliberalizem je odgovor na to grožnjo: »Če so se višji razredi hoteli ogniti političnemu in ekonomskemu propadu, so morali odločno ukrepati (Harvey 2012, 24).« Neoliberalna politika je tako politika obnove razredne moči kapitalističnega razreda, politika ohranjanja ali povečevanja dobičkov in politika ukinjanja »razrednega kompromisa«.
Ključna Margaret Thatcher
Kako je to potekalo v Veliki Britaniji, znova lepo opiše Harvey. Ključna oseba razgradnje razrednega kompromisa v tej državi je bila Margaret Thatcher, ki je sprožila pravcato konzervativno revolucijo v fiskalnih in socialnih politikah: v boju s sindikati je odpravljala institucije države blaginje, privatizirala javna podjetja, zniževala davke in izvajala ukrepe, ki bi spodbudili pritok tujih investicij.
»˝Družba ne obstaja, obstajajo le posamezni možje in žene,˝ je znamenito razglasila […]. Vse oblike družbene solidarnosti naj bi se razgradile v prid individualizmu, zasebni lastnini, osebni odgovornosti in družinskim vrednotam. ˝Ekonomija je metoda,˝ je izjavila, ˝toda cilj je, da spremenimo dušo.˝ In resnično jo je spremenila […] (Harvey 2012, 34).«
V sklopu izvajanja neoliberalnih politik imamo torej najprej opraviti s korenito spremembo organiziranja proizvodnje in politike v korist kapitala: z deregulacijo vsega (prevozi, telekomunikacije, finance); z davčnimi olajšavami za investicije; z nižanjem davkov za podjetja in nižanjem osebne stopnje obdavčitve (s 70 odstotkov na 30 in manj); z napadom na sindikate; z deindustrializacijo doma; s selitvijo proizvodnje v tujino; z dvigom obrestnih mer, ki je ugoden za upnike; s povečanjem privlačnosti finančnih naložb (za fizične osebe in nefinančne družbe); s sistematičnim razdeljevanjem dividend delničarjem (dvig borznih tečajev); z večjo zadolženostjo gospodinjstev in proračunov (za kar se krivi izdatke za javno sfero); z geografsko mobilnostjo kapitala, ki omogoča prevlado nad globalno delovno silo; z vznikom figure delavca za enkratno uporabo (neznosno dolgi delavniki, slaba hrana, utesnjeni bivalni prostori, sadistični menedžerji, spolno izkoriščanje delavk, slabe mezde); s koncem varne zaposlitve, ki jo nadomesti sistem osebne odgovornosti (za pokojnine, zdravstvo …), v sklopu katere morajo delavci sami izbirati med različnimi produkti na trgih socialne zaščite. Poleg tega pa imamo opraviti še s spremljajočimi ideološkimi spremembami na ravni zavesti posameznikov oziroma s spreminjanjem duš: s sprejemanjem odgovornosti za lasten neuspeh v vsesplošnem tekmovanju za podplačano delo itd. Vse to torej služi izključno večanju neenakosti in obnovi ekonomske moči višjih razredov.
Z zmago kapitala se mora delovna sila tudi sama trajno nadgrajevati, izobraževati, izpopolnjevati, se naučiti sprejemati negotove razmere, navajati na prekernost, postajati zavestno fleksibilna, potrošniško vzhičena, pootročena, prestrašena itd. A delovna sila vse to sprejema le, če v boju izgubi, če v boju za gospostvo sprejme hlapčevski, odvisni položaj, če torej klone.
Naslednjič si bomo ogledali, kako uspeva kapitalističnemu načinu produkcije, ko postane zmagovit in se začne širiti v vse podsisteme družbe (tudi v šolskega), preoblikovati »duše« ljudi oziroma njihovo zavest.
ANDREJ ADAM
