Dedkova modrost

Učenje, moja vseživljenjska in vseobsegajoča naloga in radost

Zapisala sem nekaj iskric (objavljamo jih v tokratnih ŠR, 'posuli' smo jih po vsem časopisu – op. ur.). Morda bi bile primerne za objavo v Šolskih razgledih, in sicer kot začimba vaših kakovostnih strani, ki jih rada berem, saj na njih učitelji objavljajo svoje zanimive zgodbe, razmišljajo o aktualnih dogodkih in predstavljajo svoje bogato delo.

Zaposlena sem na Osnovni šoli dr. Mihajla Rostoharja v Krškem, ki izvaja program osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom in posebni program vzgoje in izobraževanja. Že od svojega petega leta (mala šola) hodim v šolo, torej se šolam že krepkih 30 let. Še vedno 'nič ne vem'. Zato je učenje (ne poučevanje) moj vseživljenjski  in vseobsegajoči projekt.

Pred 15 leti sem starega ata, ki me je takrat prijazno spremljal na sprehodu, in sem ga imela na sumu, da nekaj pa le ve o življenju, saj je vendar že dolgo na svetu (takrat sem bila zelo mlada in zdel se mi je precej star), mimogrede vprašala: »Kaj bi spremenil v svojem dosedanjem življenju, če bi ga imel priložnost še enkrat živeti?«

Dobila sem popolnoma nepričakovan odgovor, ki se mi takrat ni zdel posebno pameten.

»Več bi se učil,« je dejal.

Stari ata je še vedno živahen, veliko bolj od večine  ljudi, ki jih poznam, in mladosten. Star je 94 let. Vozi avto, poje v pevskem zboru, udeležuje se izobraževanja, piše in sodeluje v lokalni skupnosti. In poln je modrosti.

Zdaj sem stara 37 let in se učim. Največ  se naučim od svojih učencev iz posebnega programa. Vidim, kako so potrpežljivi, kako me sprejmejo brez predsodkov in me imajo radi. Učijo me strpnosti, sprejemanja in ljubezni.

PETRA KAMPL PETRIN