Vztrajam do naslednjega razočaranja

In še naprej se lahko slepimo, kako dobro šolo imamo

Z zanimanjem sem prebrala članek o kadrovanju na ministrstvu za zdravje Oh, ta uradniški svet, ki ga je napisal Luj Šprohar …/…/.

»Jaz sem res neznosen uradnik, saj bi vso to nesnago nagnal pod marš iz hiše,« piše.

»Malo so nas selili iz nadstropja v nadstropje, drugega nič. To je trajalo sedem let,« opiše svoje delo kot vodje sektorja za zdravstveno varstvo ogroženih skupin.

»Večina mora biti kar naprej v pisarni, kjer se ubijajo z nesmiselnim delom in opravljajo drug drugega,« opiše delo uradnikov.

Sama sicer ne premorem pogleda od znotraj (kot omenjeni avtor), a si stereotipno predstavljam, da tudi na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport ni bistveno drugače. Menjajo se ministri, menjajo se table z imenom na pročelju, spreminja pa se pravzaprav nič. Vsaj nič bistvenega.

/…/

Razpisi so, vendar …

Da se razumemo – učiteljica sem z dušo in s srcem – a sem se vseeno (ali pa mogoče prav zato) prijavila že na marsikateri razpis (bom zapisala kar ministrstva za šolstvo, da ne bo pomote). Niti v znanost niti v šport se ne »rinem«, saj se ne čutim dovolj kompetentna na tem področju. A po 30 letih neposrednega dela v šolstvu, spremljanja mednarodnih in domačih trendov, spremljanja in analiziranja učinkov vzgojno-izobraževalnega sistema na učencih, z »zdravo pametjo«, ki mi jo je kljub dolgoletnemu pranju možganov uspelo ohraniti, trdim, da sem strokovnjakinja. Imam tudi vizijo konkretnih sprememb in izdelano strategijo postopnega uvajanja. A številni poskusi so vedno prinesli le razočaranje. …/…/

Vedno se prijavim na razpise, pri katerih razpisnim pogojem v celoti ustrezam. Še celo več: imam strokovne izpite tudi s področij, ki sploh niso potrebna, lahko pa pripomorejo h kakovostnejšemu delu (in vse sem si sama plačala), a večinoma nisem vabljena niti na pogovor. Svojih idej, volje do dela mi ne uspe niti predstaviti. Navsezadnje – kdo pa sploh je Jožica Frigelj? Malce »poguglamo«: aja, tista od civilne iniciative Kakšno šolo hočemo, tista, ki vedno govori brez dlake na jeziku. Uf, to pa ni dobro! Pred civilno iniciativo pa sem bila itak popolnoma neznana učiteljica, čeprav sem soavtorica kar nekaj učbenikov, tudi nagrajenih, moja bibliografija obsega več kot sto enot s strokovnega področja, veliko jih je tudi v uglednih znanstvenih revijah.

Varčevanje zadene predvsem izvajalce

/…/ Učiteljevo delo se deli na učno in delovno obveznost. Delovna obveznost je, tako kot za vse druge, 40 ur na teden. V teh 40 ur se stlači prav vse: pouk (učna obveznost), priprave na pouk, popravljanje in pripravljanje pisnih izdelkov učencev, govorilne ure, roditeljski sestanki, dežurstva pred poukom, med in po njem, šole v naravi, nadomeščanja, spremstva, popoldansko in sobotno izobraževanje, študijska srečanja, konference, pisanje poročil in analiz (večinoma za ministrstvo ali RIC, ki prav tako kot šola, razpolaga z istimi podatki), pisanje in izvajanje individualiziranih načrtov za učence s posebnimi potrebami pa za nadarjene, da ne omenim neopredeljenega »drugega dela«, kamor se potem stlači vse, kar je še treba opraviti. Mogoče spet stereotipno, vendar pišem poročilo o tem, koliko moških, koliko žensk in koliko obojih skupaj je v 6. a razredu v šolskem letu 2013/14 malicalo. Predstavljam si, da zato, da ga nekdo na ministrstvu vloži v nek fascikel. Vse podatke imajo, do 0,1 otroka natančno.

Šola na odstotke

Če bi izračunali prihranek, ki gre na račun učiteljevega zastonjskega dela, bi bil že ogromen. A še ni dovolj. Varčevati je treba tudi na otrocih. Prej ko slej se bodo zvišali normativi, saj določilo za oblikovanje oddelka 28 + 2 že razume vsak po svoje: včasih je šola potrebovala soglasje ministrstva za en oddelek 30 otrok, zdaj ga potrebuje za dva oddelka s 30 otroki.

Da ne omenjam najbolj absurdnega določila, ki sem ga kdaj koli prebrala: do 40 odstotkov svoje učne obveznosti lahko dopolnjujem s poučevanjem predmeta, za katerega nisem strokovno usposobljena. Moja učna obveznost je 22 pedagoških ur, strokovno sem usposobljena za poučevanje v 1. in 2. triletju, vključno z angleščino. Po izračunu lahko torej 5,5 pedagoške ure poučujem tudi fiziko ali kemijo v 8. ali 9. razredu, da ne omenjam geografije, pri kateri lahko s svojimi 40 odstotki pokrijem celo tretje triletje. Ali pa vzamem zgodovino v 8. in 9. razredu pa še državljansko in domovinsko vzgojo in etiko v 8. razredu, za tiste pol ure, ki ostane, pa sem lahko še razredničarka v 8. razredu.

Šola na odstotke, jo imenujem jaz. …/…/

Nismo prihranili, a oznamovali smo otroka

Višanje normativov za oblikovanje oddelkov ne pomeni kar takoj enega delovnega mesta učitelja manj, skoraj zagotovo pa pomeni enega specialnega pedagoga več. Prihranili sicer nismo, smo pa oznamovali otroka, ki bi mogoče v manjši skupini dokaj uspešno deloval. Hote ali nehote, vseeno. Oditi mora od pouka k specialnemu pedagogu ali pa ga ima pri pouku zraven sebe. Prilagojeno učno gradivo, kot so povečan tisk in barvni papir, podaljšan čas pisanja testov pa so tiste posebnosti, ki druge otroke opozarjajo na drugačnost. Otroci znajo biti zelo kruti. In sebični. Zato jim nikoli ni jasno in jim ne bo, zakaj pravila zanje držijo, za učence s posebnimi potrebami pa ne (sploh podaljšan čas pisanja testov). Sledi izločanje iz skupine, pogosto norčevanje. Niso več redki primeri, ko otrok noče iz razreda k specialnemu pedagogu. Ta oblika pomoči se je večinoma itak prelevila v zastonjske individualne inštrukcije, saj tudi starši ne želijo, da otrok manjka pri pouku, ker tako zamuja razlago. In smo pri absurdu, ko otrok odide od pouku, da dobi razlago snovi pri specialnem pedagogu, ki je očitno strokovnjak za vse: od začetnega opismenjevanja, do angleščine, kemijskih reakcij in »kvantne« fizike. In večina teh otrok bi popolnoma zadovoljivo delovala v manjši skupini (poznam veliko primerov, ki so bili iz »normalne« šole predlagani za šolo s prilagojenim programom, potem pa so v manjši skupini – denimo na zavodu za gluhe in naglušne – čisto normalno funkcionirali), specialno didaktične tehnike za obvladovanje svojega primanjkljaja pa bi lahko usvajali po pouku ali popoldne.

Vse to ni niti v duhu varčevanja niti v duhu strokovnosti.

Inšpektorica ne bom

Zadnji razpis, na katerega sem se prijavila, je bil razpis za šolskega inšpektorja. Razpisni pogoji: 

• predpisana stopnja izobrazbe – imam,
• dolžina delovne dobe – imam,
• strokovni izpit za inšpektorja (ali pa opraviti v enem letu  od začetka zaposlitve) – že imam,
• usposabljanje za imenovanje v naziv (ali pa opraviti v enem letu od začetka zaposlitve) – že imam,
• v kazenskem postopku še nisem bila, pravnomočno obsojena tudi ne (saj sem vendar učiteljica, mi si pa tega res ne moremo privoščiti).

Imam torej vse. Brez stroškov naknadnega izobraževanja bi šlo. Privarčevali bi najmanj 500 evrov. Ni veliko, a … In inšpekcija bi zelo potrebovala spremembe, saj se osredinjajo izključno in samo na zakone in papirje, pedagoški proces pa je izvzet. Poznam učitelje, ki se jim milo rečeno »sladko fučka«, a so vse inšpekcijske nadzore uspešno prestali, saj imajo zgledno urejeno dokumentacijo. Kaj in kako delajo v razredu, pa itak nihče ne preverja. Mogoče pa urejajo dokumentacijo. Papir prenese vse …

A – tako kot Luj Šprohar – tudi jaz vztrajam, vsaj do naslednjega razočaranja. In brez skrbi, saj bo prišlo do njega. Dodajam pa še: očitno si res ne želimo sprememb, saj se res vztrajno oklepamo cone udobja. In še naprej se lahko slepimo, kako dobro šolo imamo.

JOŽICA FRIGELJ