Čudeži iz gozda

Razširjanje globoke ekologije s pomočjo umetnosti

/…/

Klovnesa, pravljičarka in pisateljica otroke na otroško prikupen način spoznavam z globoko ekologijo. V vsem, kar počnem, iščem način, kako približati otrokom čarobnost naravnega sveta. Želim, da spoznajo, da se v naravnem svetu skriva veliko več čarobnosti kot v virtualnem, v katerem jo iščejo. Z otroki želim deliti svojo iskreno ljubezen do naravnega sveta in jih naučiti, kako vzpostaviti stik z njim. Verjamem, da tako pridobijo odgovornost in širše zavedanje sveta, v katerem živijo, zaradi česar se lahko razvijejo v polne, odgovorne in zavedne posameznike. Otrokom pokažem svet, v katerem se njihova domišljijska krila na široko razpro, naučim jih hoditi bose in polne zaupanja v svet in verjamem, da lahko le, če potisnejo prstke globoko k srcu narave, krepko zrastejo in odločno razprejo svoje krošnje široko v svet.

V svet čudenja in čarovnije

V svojem delu združujem prvine klovnstva in pravljičarstva. Klovn je občutljiv, skozi presojno kožo polno doživlja svet. Empatičen je in sposoben sočutiti. Iskreno izraža sebe in svoje občutke. Umetnost življenja v trenutku ga pripenja na trdna tla in mu odpira vrata v svet čudenja in čarovnije. Skozi klovnstvo otroci najdejo stik s svojim telesom, svojimi čustvi in naravnim svetom ter se naučijo prosto izražati. Učenje klovnstva je veliko več od nastopanja in zabavanja, pravi klovn, sveti klovn, je učitelj za življenje. Naučiti se njegovih korakov pomeni naučiti se hoditi in biti v tem svetu. Pravljičar pa je s svojim pravljičnim repkom v stalnem stiku s svetom, spoznava ga in vedno znova odkriva. /…/

Ven iz kaotičnega sveta

V zadnjem letu sem doživela že kar nekaj čudežev. Veste, ti se zgodijo, ko se otroci odklopijo od kaotičnega sveta in se priklopijo na naravni svet. Ne trdim, da je vedno lahko ugotoviti, zakaj otroci kar takoj ne pokažejo zanimanja za naravni svet. Vrata sem jim odpirala počasi, vedno pa z zgodbami iz narave, ki so pritegnile njihovo pozornost in spremenile njihov fokus. In čudeži? Ti so se začeli dogajati, ko so otroci začeli dojemati živost narave, ko so se ji začeli čuditi. Takrat so se iz preproste blatne igre začele rojevati umetnine, spontane zgodbe, pesmi in slike; katerih globoka modrost le-teh me je vedno presunila. Ključ se prav gotovo skriva tudi v kontinuiranem delu, saj tako otroci utrjujejo in poglabljajo svoje učenje in delo. /…/

Otroci potrebujejo naravo

Trdno verjamem, da otroci to krvavo potrebujejo. Potrebujejo stik z naravo, ki se je izgubil, potrebujejo stik z življenjem in resničnostjo, ki se jim v virtualnem in tekmovalno hitečem svetu oddaljuje. Potrebujejo svobodo prostega ustvarjanja, ki se rodi iz igre v naravi, in jim na koncu ponudi globoko izkušnjo, iz katere se ogromno naučijo. Svoje programe sem razvila po letih izobraževanja s področja pravljičarstva, zdravilnosti pripovedovanja zgodb in klovnske umetnosti ter izkušenj iz dela z otroki. Z njimi delujem v sklopu društva Terra Anima, društva za globoko ekologijo, ki razširja globoko ekologijo in s pomočjo umetnosti oživlja srce narave, na katerega smo pozabili.

ŠPELA KAPLJA