Iskanje obzorja

Uvodnik

Pot iskanja, dvomov in drobnih prebliskov. Starih strahov in novih napak, spontanih odločitev in nepredvidenih možnosti. Hkrati se zavedava, da se ta proces, proces spraševanja, v resnici nikoli ne konča. Je neverending story. Gre za izsek neke poti, za zbir drobnih koščkov v prostoru in času. Najinih koščkov. Skupnih, podobnih, a tudi različnih. Misli, ki se včasih dopolnjujejo, drugič si nasprotujejo, tu pa tam se ljubeče pogovarjajo med sabo, občasno tudi kričijo druga na drugo. Misli najinega življenja. Nič posebnega, prav navadna spraševanja, s kakršnimi se verjetno srečuje večina ljudi. Vsaj kdaj pa kdaj.

Spraševanja o krizi. O identiteti. O tem, kam se vrti naš podivjani svet. Ali naj se toku prepustiva ali je bolje razjahati divje vrance in jih zgolj od daleč opazovati, kako drvijo svojo pot … Včasih jim vseeno slediva, drugič se upirava, ko pa zmanjka moči, jo popihava v gozd.

Ampak zares pobegniti je težko.

Turbo časi so. Kapitalizem, tehnološki razvoj, hardcore potrošništvo, bombardiranje z informacijami, ki jih uspešno ali neuspešno pretvarjamo v podatek … Vse to povzroča dražljaje, ki v nas zbujajo občutke. Prijetne, slabe, čudne, mešane, sproščujoče ali zadušljive, odvisno od trenutka. Čeprav se nam zdi, da je bilo vse že neštetokrat povedano, prikazano, napisano, narisano, upodobljeno, zaigrano, ozvočeno ali kako drugače reflektirano, vsake toliko začutimo potrebo, da občutke po svoje na novo izrazimo …

To nas dela različne in nas hkrati zbližuje. Kup novih in starih, preoblečenih in zakamufliranih idej, sestavlja naš človeški ekosistem in dela vso to zmešnjavo pestro in zanimivo. Kaj nam bo življenje, če ob njem ničesar ne začutimo?

Z najinim ustvarjanjem ne vidiva kozmičnih povezav. Kritično razmišljanje in ustvarjanje je del najinega vsakdana. Potreba po izražanju je nekaj, kar vsi nosimo v sebi, ampak redko ji zares dovolimo priti na plano. Mogoče imava srečo, da najdeva čas za tovrstne neumnosti, po drugi strani pa takšno življenje terja tudi precej poguma, samodiscipline in vztrajnosti. Tako pač je v življenju. Nekaj časa gre malo gor, potem strmo navzdol, potem zopet počasi navzgor in tako dalje. Nekako je to težak in strašljiv način življenja, po drugi strani pa krasen in poživljajoč. Ravnovesje ni premica, ampak seštevek vrhov in globin. In prav ta pestrost in različnost mnenj naredi najin svet zanimiv, seveda včasih tudi naporen. Sploh ko je treba različna ritma usklajevati v skupen sinus ustvarjalnega procesa, da bi na koncu zadeva le imela rep in glavo.

Če pa nima repa, ima mogoče vsaj glavo. Ali pa obrnjeno. Če nič od tega, pa mogoče zbudi kakšno misel v bralcu (bralki), gledalcu (gledalki). Morda ga malo zabava. Ali spravi v slabo voljo. Če nič od tega, pa mu vsaj krade čas. Tudi to je več kot - nič …

EMINA DJUKIĆ in JAKA KRAMBERGER