Za vrati azila

Njihove zgodbe

Albanka in Bolgar sta mladost preživela v Novem Sadu, kjer sta se tudi spoznala in si še zelo mlada, nasprotovanju staršev navkljub, osnovala družinico. Kot pravoverni muslimani se v Novem Sadu po vojni niso več počutili doma. Napadali so jih namreč na vsakem koraku, zato so se odločili za odhod. Zavestno so izbrali Slovenijo, a so jim prošnjo že dvakrat zavrnili. V kratkem pričakujejo še tretji odgovor, ki bo zavezujoč in dokončen.

Mlad in očitno ljubeč par, Saniye in Miljazim, ima tri otroke, deklico Fatime ter dečka Samirja in Sadika. Sta prijetna sogovornika, z veliko ljubezni odlično vzgajata svoj naraščaj. V resnici že dolgo nisem videla tako nezahtevnih, skromnih in pridnih otrok. Nikoli ne moledujejo za igrače ali sladkarije, brez prepirov samoumevno skrbijo drug za drugega, naravnost vzorni so!

Sadik se je pri nas strašno navdušil nad igranjem Črnega Petra. Prva stvar, ko se je zjutraj zbudil, je bilo povabilo k igranju. Pa tudi zadnja pred spanjem. Fatime je skrbna in vestna, tako je kar sama predlagala, da bi se malo učila za prihajajočo šolo, najmlajši Samir pa je čisto zagledan v očeta – če ga le za trenutek izgubi izpred oči, že glasno odmeva njegov jok in stok.

Vesela sem, da so si lahko vsaj ta teden malo oddahnili in bili sami. Kot družinica.

Družina Asani

Veterani azilnega doma so Romi, Sejdova družina. Kot rečeno, sem ga prvič opazila na Histeriji v Gračišču in bila navdušena nad njegovo brezhibno angleščino. Sejdo je svetovljan, govori več jezikov, v vsaki družbi se izvrstno znajde in takoj naveže stik z neznanci, kar smo imeli pogosto priložnost opazovati tudi v Piranu.

Tukaj je z mamo, ženo in otrokoma, deklico Gulteno in sinom Adrijanom. Po petih letih je to tako rekoč njihov prvi izhod, zato so zelo veseli, nestrpni in polni pričakovanja.

Mali Adrijan se je rodil tu, je otrok azilnega doma. Na začetku je kar malo prestrašen in negotov, boji se neskončne odprtosti morja in okolja, ki ga ni vajen. A po nekaj dneh se udomači in postane zgovoren. Si je sploh mogoče predstavljati, kako dojema svet otrok, ki pozna le resničnost azila?

Asaniji so pribežali v Slovenijo s Kosova, kjer so se počutili ogrožene kljub desetletjem, ki so jih prebili tam, in hiši, ki je bila njihov dom. Sejdova mama ima poleg njega še dve hčerki, živita v Belgiji in na Danskem. Lahko bi odšla k njima, a ne želi zapustiti svojega najmlajšega, dokler si ne uredi življenja. Že pri 26 letih je ovdovela, sama je vzgojila vse tri otroke.

Sejdova žena Samira je mila, prijetna in potrpežljiva, včasih pa tudi prešerno razigrana, s Sejdom sta skladen in ljubeč par.

Njen helikopterček

Mala Gultena, temna lepotička z dolgo grivo in iskricami v očeh, je podedovala živahen temperament po očku. Kupimo ji igračko, helikopterček, ki je v Piranu ta hip silno priljubljena med otroki. Majhna vzmet, na kateri je izstrelek z modro lučko, lahko poleti visoko pod nebo! Joj, naslednji dan ga nesrečno izstreli na zapuščeno teraso, kjer ni nikogar, da bi ji ga vrnil. Gultena preigra vse odtenke žalosti, joka in ihti cele ure, neutolažljiva je. Na srečo ga pozneje le dobimo! Zadnji dan njihovega obiska praznujemo njen sedmi rojstni dan. Kako je vznemirjena in vesela vsake malenkosti, ki je našim, velikokrat razvajenim otrokom, že čisto samoumevna!

Sejdo ima ta večer v Ljubljani nastop s svojo lutkarsko skupino, ki se predstavlja po Sloveniji z afriško zgodbico. V skupini pestre mednarodne zasedbe sodelujejo tako profesionalni lutkarji kot prebivalci Azilnega doma in je več kot dobrodošla popestritev monotone rutine vsakdana.

Cawin klic

Že prvi teden po počitnicah naju silno razveseli Cawin telefonski klic. Končno, skrbelo nas je! V novem okolju ji zadeve lepo tečejo, dobila bo svojo malo hiško, svoj domek! Neizmerno je vesela, vmes jo prekinja Amir in naju pozdravlja! Tudi midve vpijeva ena čez drugo, Brina je tako vzhičena, da bi najraje kar tisti trenutek odpotovala na obisk.

Še ena afriška zgodbica s srečnim koncem? Držimo pesti, da res!

MAJA SOTENŠEK