Revolucija (na papirju)
Uvodnik
So priložnosti, ko se kot odgovorna urednica tega časnika namenim pisati uvodnik. In v tistem, ko v glavi tkem misli in že snujem stavke, posežem po knjigi, zmeraj pravi, in kot po pravilu se zazrem v odlomek, ki se mi zdi prav idealen za objavo namesto mojega še nenapisanega uvodnika. Tudi tokrat. To je besedilo Milana Petka Revolucija (na papirju).
Le kaj bi še leporečila z novoletnimi željami ... Seveda želim vsem nam, da nam bo novo leto naklonjeno. Pa saj nam je zmeraj; le mi se po navadi izneverimo in ne damo od sebe vsega tistega najboljšega, kar premoremo. Saj – v teoriji – vemo: če bi vsi čisto zares delovali in delali najboljše, kot zmoremo in znamo, in to tako, da bi si lahko zmeraj in povsod gledali iskreno v oči in bili drugim zgled, potem … potem bi bilo bržkone na vseh ravneh drugače. A dokler prav vsi ne začnemo revolucije v sebi, bo odzvanjala že znana stara pesem …
Toda dnevi, ki prihajajo, so čas zaobljub, prelomnic, obratov … Morda … Je mogoče, da bi se zares prebudili in prizemljili prav vsi? Upanje umre zadnje.
Resnično nam želim, vsem nam, da delujemo najboljše po svojih močeh in da začenjamo spreminjati vse tisto, kar pri sebi prav dobro vemo, da moramo … Potem …
Potem je upanje, da se obzorja razširijo in se pokažejo novi svetovi.
Srečno!
Lučka Lešnik
Zadnjič se je na pesnikovi mizi, na listu papirja, zbrala nenavadna druščina. Na prvi pogled je bila podobna mravljam okrog mastnega črva, a pogled iz bližine je razkril množico klicajev, vprašajev in pik. Bili so glasni, govorili so drug čez drugega in šele mogočen glas največjega klicaja je ustavil nerazumljivo žlobudranje.
- Spoštovani zbor, prosim za malo tišine! Začenjamo z našim protestnim shodom!
Počasi se je pogovor umiril in v tišini se je oglasil vprašaj iz prve vrste: – Kakšen spoštovani zbor? Kakšen protest – mi vprašaji nič ne vemo –, nam lahko pojasnite?
Drobna pika, ki je stala v bližini, mu je odgovorila: – Saj ni kaj pojasnjevati, tu smo, da izrazimo svoje pravice in postavimo končno piko na i našim zahtevam.
- Piko na i? Kakšno piko? Zakaj pa ne vprašaja? je spraševal vprašaj dalje. Nas nihče nikdar nič ne vpraša – zakaj, vas sprašujem?
Vprašaj je bil očitno slabe volje in razpoložen za prepir.
Pa ga je klicaj pomiril: – Lepo prosim, dragi kolega, pomiri se, takoj bom vse razložil! Zbor smo sklicali – v naglici – da protestiramo zoper naše zapostavljanje! Vsem nam, vprašajem, pikam in klicajem se godi velika krivica: v stavku vedno pristanemo na zadnjem mestu! Vsi drugi, razne vejice, podpičja in pomišljaji, so se znali preriniti v ospredje, mi smo pa zadnji, na katere se naš pesnik spomni! Stavkovni odbor, sestavljen iz vseh treh zapostavljenih skupin, v imenu katerega govorim, predlaga stavko! Gremo do konca, se pravi – hočemo priti na začetek stavka!
- Tako je, gremo do konca in na začetek! so mu pritrjevali številni glasovi iz množice.
- Se je kdo poskušal pogovoriti s pesnikom? je izkoristil kratko zatišje še vedno isti vprašaj. Kaj pravi on?
- Pustimo pesnika, zdaj je prepozno za spraševanje, potrebna je akcija! so ga preglasili bližnji klicaji.
- Pike se s tem strinjamo, končno je treba nekaj napraviti, postaviti piko na i, je ponovila drobna pika in sprožila nove medklice.
- Brez ekskluzive, prosimo! so klicali klicaji. Držati moramo skupaj, če bomo enotni v zahtevah, bomo močni!
- To nam ni všeč – zakaj klicaji vedno poudarjate enotnost? so se oglašali vprašaji. Se za tem kaj skriva?
To vprašanje je pošteno razburkalo množico. Nekaj klicajev se je hotelo stepsti z najbolj vročekrvnimi vprašaji. Na koncu so nestrpneže odstranili s papirja in zborovanje je steklo dalje.
- Prosim spoštovano družbo, da pove, če se strinja s splošnim bojkotom! Od danes naprej ne pristanemo več na zadnje mesto v stavku! Ste za? je klicaj vprašal množico.
- Ja, bojkot! Stavka! Gremo do konca in naprej! se je množica navdušeno odzvala. Revolucija! Revolucija!
- Šele zdaj nas sprašuješ, prej pa nič! se je namrdnil nek majhen vprašaj, a se njegov glas ni slišal. Tako kot ne glas drobne pike, ki se je spraševala, kako se naj v prihodnje –
Njen glas je pogoltnila vzklikajoča množica: – Revolucija! Revolucija!
Začelo se je rajanje, vprašaji so plesali s klicaji in pikami v kolu. Še nikdar se ni zgodilo, da bi se držali za roke; to je bil za vse zgodovinski trenutek …
Pesnik je sede za mizo. Ves popoldan se je zadrževal v parku in razmišljal o svojih pesmih in še o marsičem. Tudi o razočaranjih v svojem življenju. In se je odločil, da bo nekaj spremenil, napravil velik korak naprej v svojem pisanju. Pravo revolucijo.
Na list praznega papirja je zapisal verze, ki jih je skoval v parku:
modro nebo je morje
ptice morska bitja
oblaki bele ladje
dež in sneg pa plima
kaj potem smo mi ljudje
in kaj se z nami rima
Zadovoljno je pogledal svojo stvaritev. Videl je, da je vse popolno, da verzi ne potrebujejo ničesar več. Vse je bilo jasno, kaj je hotel povedati.
- Da, odslej bom pisal samo še tako, brez ločil, si je prikimal. Naj si kritiki mislijo, kar hočejo …
Revolucija zanj se je začela.
Milan Petek Levokov
(iz knjige Živalski parlament, humoreske in satire, Jutro, 2013)
