Kaj je ljubezen in kaj vzgoja

Akademska izobrazba ali otrokova sreča

Ko prestopiš prag pedagoške fakultete, diploma ne postane le del tvojega poklica, temveč del tebe. Spremlja te povsod, od prvega negotovega koraka v učilnico in, seveda, takrat, ko spremljaš rast, razvoj in predvsem vzgojo svojega otroka. Vzgoja in nenazadnje tudi izobraževanje otrok nista nikoli končani zgodbi. Vedno se sprašujemo, kaj je prav, zakaj tako in predvsem, kako naprej. Med nešteto teorijami, metodami in načini vzgoje, izobraževanja in raznovrstnimi prijemi do otrok, mladostnikov pa tudi odraslih, ne glede na njihove mentalne zmožnosti, je nemogoče določiti eno samo, najustreznejšo metodo. Treba je najti pot, to pa v današnjem, zelo zahtevnem času ni lahko.

Vsak človek je enkraten, neponovljiv. To enkratnost želimo tudi za našega otroka. Po osnovnih načelih logoterapije, ki se opredeljuje kot terapija, usmerjena k smislu, je vsak od nas nerazdružljiva celota telesne, duševne in duhovne razsežnosti. Telesni del obsegajo genetski in biološki znaki kot dediščina naših prednikov. V psihološki del spadajo vsi procesi mišljenja, čustvovanja, zaznave in motivacije. Psihološki del je dejansko tisti, ki ga s pomočjo družine in šole skušamo kar najbolje oblikovati. Tretja razsežnost pa je duhovna.

Moč naše svobode

/…/ Ta svoboda, seveda, ni absolutna, je pa takšne vrste, da z njeno pomočjo človek lahko vplive dednosti in okolja, v katerem živi, obrne v svojo korist, žal tudi v škodo.

Raje posebni kot razvajeni

Dr. Zdenka Zalokar Divjak v eni od svojih knjig jasno pove, da starši vedenje svojih otrok raje označijo za »posebno« kot pa razvajeno. O razvajenosti namreč govorimo takrat, ko ima otrok veliko možnosti za lastno ravnanje. Večkrat se vprašamo, kako je mogoče, da imamo v družini popolnoma različna otroka. Prvi je ubogljiv, vesten in pri svojem delu in nalogah popolnoma samostojen, drugi pa je njegovo popolno nasprotje, kljub enakim vzgojnim prijemom in obravnavi. /…/

Posebnih malo, veliko pa vzgojno težavnih

To se po navadi dogodi v šolskem okolju, kjer se veliko otrok in staršev zaveda le svojih pravic, na dolžnosti pa pozabljajo. Kakor koli hitro se otroku postavi neka zahteva, ki ni po njegovi volji, se pojavijo težave. To se dobro izrazi med samimi vrstniki. Otrokova želja po družbi in priznanju od skupine odpravi veliko pomanjkljivosti vzgoje, saj so otroci do neprilagojenega otroka kritični toliko, da ga preprosto izločijo iz svoje sredine. To je za otroka zelo boleče, a hkrati poučno. Žal tudi v takšno situacijo prevečkrat posegajo starši in poskušajo na svoj način »doseči« pravico za svojega otroka. Če se otrok vede socialno in čustveno nezrelo, to pomeni, da mu manjka izkušenj na teh dveh področjih, pravi omenjena strokovnjakinja, ki deluje na tem področju že približno trideset let. Raziskave kažejo, da jih med t. i. posebne otroke spada le zelo nizek odstotek, vsi drugi pa spadajo v kategorijo vzgojne problematike. In kaj nam, pedagogom, kot orodje za delo s temi težavami ostane v današnjem zelo zahtevnem času? /…/

Zakaj si raje zatiskamo oči

Vedenjsko neobvladljive razmere iz razrednih skupnosti so pereč problem, pred katerim si večina raje zatiska oči, kot pa ukrepa. Razlog je preprost. Zahtevni postopki preverjanja okoliščin, ustreznosti ukrepov, odgovornost pred komisijami in inšpekcijami, da ne omenjamo tožb, s katerimi starši vse pogosteje dosegajo »pravico« zase in svojega otroka – vse to je za večino pedagogov prezahtevno delo, zato se tega ne poslužujejo. Vsi vemo, da so usmeritve otrok v programe neustrezne, a kljub temu so takšne … V procesu t. i. sodelovanja starši-učitelj gre ponekod že tako daleč, da se iščejo le še nasprotnikove napake. Osebno ne morem razumeti, kakšno korist naj bi imel otrok od neustrezne usmeritve, saj otrok, ki programa ne usvoji, šolanja ne bo zmogel nadaljevati v smeri akademske izobrazbe – kljub starševskim željam in ambicijam. Nadaljevati bo moral tam, kjer so vsebine zanj postale prezahtevne, skupaj z vsemi negativnimi vzorci vedenja in obrambnimi mehanizmi, ki si jih je pridobil v letih doživljanja večnega neuspeha in šikaniranja od sošolcev. Je že tako, da so prav vrstniki in njihovi uspehi merodajno merilo otrokovega napredka. In v načinu njihovega sporočanja ni ne milosti ne strpnosti, temveč le težka resnica, povedana z besedami dejstev in izključevanjem iz svoje sredine.

Kje je torej ljubezen staršev, ki svojemu otroku tako očitno privošči vse to v svoji želji po dokončanju programa, ki je za otroka daleč prezahteven? /…/ Res škoda!

Akademska izobrazba torej?!

Pomešani pojmi

Vse napisano nas vodi k dejstvu, da bi odrasli, torej starši, morali dojeti, česa je njihov otrok sposoben, kje bo napredoval in kaj je njihova naloga pri vodenju otroka do odgovorne samostojnosti, šele nato pa pričakovati podporo in strokovno vodstvo pedagogov. Pozabili smo na najpomembnejše, in sicer, da smo starši in pedagogi skupaj zaradi otroka, njihovega otroka, ki naj bi ga s skupnimi močmi kar najbolje opremili za življenje. Vsak je dejansko unikat, naloga staršev pa je ta unikat oblikovati tudi v smeri družbi prilagojenega vedenja. /…/

ZVONKA ŠTOLFA, prof. def.