Izzivi in dileme

Uvodnik

Tako v strokovnih in akademskih razpravah o državljanski vzgoji kot tudi v vsakdanji šolski praksi se pogosto soočamo s problemi in izzivi, na katere nimamo enoznačnega pogleda, še manj pa imamo jasen ali prepričljiv odgovor. Je enako obravnavanje zadosten pogoj državljanske enakosti? Ali naj pri pouku spodbujamo razpravo o protislovnih vsebinah ali naj se – zaradi moralnega statusa posameznih vsebin – le-teh ogibamo? Kaj šteje za legitimno obliko izkazovanja patriotizma? Je to izobešanje zastave, petje himne, morda lojalnost temeljnim načelom in skupnim vrednotam, kritično mišljenje ali celo državljanska nepokorščina? Kdaj in kako naj zagotovimo sprejemanje in vključevanje različnosti v vsakdanjo pedagoško prakso? Katere so meje strpnosti? In še in še.

Zadevo dodatno zaplete tudi dejstvo, da je odziv politikov na različne družbene probleme in izzive v najboljšem primeru enostranski oz. dvoumen. Komentar nemške kanclerke Angele Merkel o smrti multikulturalizma, obuditev enakih možnosti kot osrednjega ideala t. i. ‘ameriških sanj’, ki ga je v sklepnem delu svojega inavguracijskega govora izpostavil ameriški predsednik Barack Obama, in ponavljajoči se pozivi evropske komisarke za pravosodje Vivian Reading o ničelni strpnosti kot najustreznejšem orožju za spopadanje z različnimi družbenimi problemi – denimo z nasiljem, s korupcijo, sovražnim govorom in podobnim –, so zgolj nekateri izmed primerov, pri katerih so pojmi, ki jih tradicionalno povezujemo z državljansko vzgojo, znova v ospredju.

Za nekatere izmed teh pojmov se zdi, da sta njihov pomen in vloga v celoti neproblematična, denimo enake možnosti, solidarnost ali pravičnost. Za številne druge, denimo za strpnost, patriotizem ali multikulturalizem, je odnos do njih praviloma ambivalenten, saj je – tako med zagovorniki kakor tudi kritiki – težko najti soglasje okrog njihove vloge in pomena. Spet drugi so kljub neposrednosti svoje sporočilne vrednosti – denimo ničelna strpnost do dejanj, ki so moralno nesprejemljiva – v veliki meri predmet grobega poenostavljanja ali nerazumevanja. Hkrati se državljanska vzgoja tako v teoriji kakor tudi v praksi – v kolikor jasna oz. določljiva ločnica med obema razsežnostma seveda obstaja – sooča s t. i. ‘problemom politične korektnosti’, ki mu pedagoška praksa – bolj ali manj – (ne)uspešno kljubuje.

Sodobne razprave o državljanski vzgoji se tako soočajo z vsaj tremi ločenimi problemi, na katere različne teorije nimajo enoznačnega odgovora. In sicer: Kateri so temeljni cilji državljanske vzgoje? Katere so temeljne državljanske vrline, ki jih povezujemo z idealom ‘dobrega’ državljana kot polno sodelujočega člana politične skupnosti? Kakšno je razmerje med posameznimi cilji državljanske vzgoje?

Kakor potrjujejo številni projekti, strategije in iniciative ter primeri dobre prakse, se iskanje enoznačnih odgovorov na zgornje izzive in probleme – kljub povečanemu interesu teoretikov, snovalcev politike in pedagoških delavcev – sooča z vrsto zgrešenih srečanj in zamujenih priložnosti. V izogib retoriki, ki zahteve po

koherentnem programu državljanske vzgoje v veliki meri zaobide, je o spremembah in novostih na tem vsebinskem področju zaradi vse prej kot enoznačnih učinkov potrebno razmišljati v vsej njihovi kompleksnosti in protislovnosti. Predlagani odgovori na širšem področju državljanske vzgoje ter teorije državljanstva postanejo namreč vse prepogosto del problema in ne rešitve.

MITJA SARDOČ