Lakota v naših šolah

Naš komentar

Lakota v šolah ni pojav, ki je značilen le za zelo revne države. Prisotna je tudi v šolah bogatih držav. Vzroki zanjo so različni. V revnih državah je lakota v glavnem posledica pomanjkanja hrane, v bogatih pa velike družbene neenakosti oziroma tega, da živi del prebivalstva v revščini in nima denarja za nakup hrane, ki je je sicer v obilju. Tako je, denimo, v letošnji raziskavi, ki so jo izvedli na nacionalni ravni v ZDA, in je vključevala več kot tisoč osnovnošolskih učiteljev in ravnateljev, kar 73 odstotkov vprašanih učiteljev povedalo, da učijo otroke, ki redno prihajajo v šolo lačni, ker doma nimajo dovolj hrane. Vsaj enkrat na teden pa vidi lačne otroke v svojih šolah 87 odstotkov v raziskavo zajetih ravnateljev.

Kako pa je pri nas? Nekateri trdijo, da v naših šolah ni lačnih otrok; drugi dvomijo, da so; tretji pa zatrjujejo, da se z njimi v šoli srečujejo. Vendar četudi jih srečujejo, jih ne srečujejo zaradi pomanjkanja hrane. Te je v šolah, kot kaže odvržena hrana v koših za smeti, celo preveč. A ne za vse. Nekateri so presiti, nekateri pa, kot kaže, lačni. V javnih občilih je bilo namreč vsaj od konca lanskega leta do danes objavljeno več pretresljivih izpovedi lačnih otrok in skrb vzbujajočih opozoril kar nekaj učiteljev in ravnateljev, da se na svojih šolah soočajo z nekaterimi lačnimi otroki. Pa ne s takšnimi, ki se iz različnih razlogov daljši ali krajši čas prostovoljno postijo, temveč s takimi, ki so lačni zato, ker si zaradi revščine doma ne morejo v šoli privoščiti ne malice ne kosila. Če tem izpovedim in izjavam verjamemo – in sam še nisem slišal nobenega dobrega argumenta, ki bi me prepričal, da gre za pretiravanja ali laži –, potem je to sramota za državo, za katero je v ustavi zapisano, da je socialna država. Prizadevanja šol in humanitarnih organizacij, da takim otrokom v okviru svojih možnosti pomagajo in preprečijo, da bi bili v šoli lačni, so nedvomno hvalevredna dejanja, vendar ne morejo nadomestiti učinkovitih ukrepov na področju politik socialne varnosti, za katere je odgovorna država. Socialna država mora poskrbeti, da v njej ne bo lačnih otrok. Gledano z etičnega vidika je to njena dolžnost, ki izhaja iz načela, da moramo preprečevati zlo (in lakota je gotovo družbeno zlo), če to lahko storimo. In država vsaj zaenkrat to lahko stori. Je tudi poskušala. Vendar svoje dolžnosti še ni povsem izpolnila. Če jo bo, bo s tem zmanjšala tudi socialno nepravičnost. Kajti lačni otroci so očiten znak družbene nepravičnosti. Otroci namreč niso krivi, da so se znašli v revščini. Revščina – in posledično tudi lakota – ni posledica njihovih napačnih odločitev, za katere bi morali nositi odgovornost in posledice. V mnogih primerih za to niso krivi niti njihovi starši, saj ne živijo v revščini zaradi lastnih napak, temveč zato, ker so zaradi napak drugih ostali brez dela, kot brezposelni pa ne zmorejo svojim otrokom plačati šolske malice ali kosila. V podobnem položaju so tudi mnogi zaposleni z mizernimi plačami. A kljub temu, da za revščino, v kateri so se znašli, niso sami krivi, nekateri vseeno mislijo, da so, če so otroci lačni, za njihovo lakoto krivi prav njihovi nesposobni in brezvestni starši ter učitelji, ki niso zaprosili za pomoč dobrodelne ustanove in tako poskrbeli, da otroci ne bi bili lačni. Morda je ta očitek staršem in učiteljem v posameznih primerih celo upravičen, vendar je obenem tudi zavajajoč, ker napeljuje k sklepu, da je problem lačnih otrok preprosto rešljiv tako, da zaprosimo za pomoč dobrodelne ustanove. Pomoč dobrodelnih ustanov je namreč omejena, saj razpolagajo z omejenimi sredstvi. Razpoložljiva sredstva sicer lahko prerazporejajo po različnih prioritetah, a prej ali slej trčijo na mejo. Ko bo ta meja dosežena, humanitarne organizacije ne bodo več mogle reševati problema lačnih otrok. Poleg tega gre za očitek, ki temelji na tihi predpostavki, da je normalno, da za lačne otroke poskrbijo humanitarne organizacije. To pa je po mojem mnenju napačna predpostavka. Zanje mora najprej poskrbeti država. To je njena dolžnost. Ko morajo zanje poskrbeti šole in humanitarne organizacije, je to očiten dokaz, da je s socialno državo nekaj hudo narobe. Zato je – tudi če je bilo v določenih primerih upravičeno – pripisovanje krivde za to, da so otroci v šoli lačni, staršem in učiteljem (ker se niso obrnili po pomoč na humanitarne organizacije), obenem hoteno ali nehoteno prikrivanje pravega krivca: države oziroma njene zgrešene socialne politike, katere posledica so tudi lačni otroci.

Morda se komu zdi takšen pogled na državo naiven in anahronističen, saj model socialne države ne opuščajo le v državah, v katerih so zaradi gospodarske krize prisiljeni v radikalno varčevanje, ampak kot je videti celo v bogatih skandinavskih državah, kjer se je ideja socialne države pojavila in tudi najbolj udejanjila. Prav tam namreč nekateri državni voditelji in politiki sedaj prepričujejo državljane, da je taka država postala nevzdržna, ker je preveč radodarna do svojih državljanov, ker namenja preveč denarja za brezposelne, za zdravstvo, za šolstvo itd. Zato se odslej državljani, kot napovedujejo ti politiki, ne bodo mogli več zanašati na pomoč države, ko se bodo znašli v eksistenčni stiski in pomanjkanju, temveč bodo morali sami poskrbeti zase, sami bodo morali prevzeti odgovornost za svojo prihodnost. Nekaj podobnega so nam nekateri politiki nedavno dopovedovali tudi pri nas, ko so nam kot nekakšen času primeren moralni imperativ za naše ravnanje ponujali sposojeno misel, ki naj bi bila višek modrosti in se glasi nekako takole: Ne sprašujte, kaj lahko država naredi za vas, ampak se raje vprašajte, kaj lahko vi naredite za državo.

Je torej to naša prihodnost? Ne nujno. A bo to skoraj zagotovo postala, če bo to vizijo vladajočih prevzela kot svojo tudi večina državljanov. Ali če bomo tisti, ki je ne sprejemamo, ravnali tako, kot da je to naša usoda, na katero ne moremo vplivati. In bomo kot državljani na volitvah ali s svojo pasivnostjo dovoljevali, da oblastniki – ki se sicer javno večinoma razglašajo za zagovornike socialne države – v našem imenu še naprej vodijo politiko, ki vidi rešitev v uveljavljanju neoliberalne ideje vitke države in ki predpostavlja, da so državljani zaradi države in ne država zaradi državljanov. Ne delam si sicer iluzij, da bo, če bo večina državljanov ravnala drugače, prihodnost drugačna, a obstaja vsaj možnost, da bo. V nasprotnem primeru pa niti te možnosti ni.

ZDENKO KODELJA