Svoboda ubijanja – pravica spominjanja?

Aktualno razmišljanje

Čas okrog prvega novembra smo v Slovenskih goricah običajno poimenovali kot »čas okrog vseh svetnikov« in ga povezali z dnevom spominjanja na mrtve. Starši so nas učili, da se je treba mrtvih spomniti, jim prižgati svečko in če je še kaj možnosti, prinesti na grob šopek jesenskega cvetja. Zelo preprosto, skromno, a človeško dostojanstveno je bilo to oznamovanje spomina na mrtve v mojih mladih letih, ko nisem dojemal razsežnosti pojmov življenja in smrti.

Veselil sem se vsega novega, drugačnega, vsakega srečanja s sorodniki tam onkraj velikega gozda, ki je bil globok in temačen. In v katerega me je bilo strah hoditi, saj se je tam bojda pred davnimi stoletji pogreznila cerkev z vsemi verniki vred, zato je tja hoditi nevarno, sploh če hodiš sam. In otrokom je bilo to sveto, nikoli sam čez Türnož do Antona, od koder sem bil doma in kjer so bili doma moji otroški vrstniki. Saj ni bilo časa, da bi pogosto hodili na obiske, tudi kolesa nismo imeli pri hiši, o avtomobilu, ki smo ga tu in tam videli na prašni makadamski cesti, niti sanjali nismo. Poznali smo krave in konje, konjska vprega je bila razkošje. Le naš sosed, velik kmet in dober človek, jo je premogel. Zato smo hodili peš in to je bilo naporno. A za »vse svetnike« smo šli na pot z nekim olajšanjem, z mislijo, da bomo prižgali svečo (tisto drobno, voščeno, skromno) in dali na naš grob šopek krizantem, ki jih je mati skrbno negovala na robu vrta. In to je bilo vse, bili smo tihi in čakali, da je prišel na pokopališče župnik, ki je vzneseno škropil po dolgem in počez ter zmolil očenaš za vse rajnke.

Neizmerno hvaležen

Takšen prvi november je ostal v mojih zgodnjih spominih in še dandanašnji mislim, da je bil to praznik spoštovanja človekovega življenja in dostojanstva. Sploh, ker so nam pozneje učitelji v šoli povedali o tem nekaj več, ker so nas učili, da se moramo spominjati tudi vseh tistih, ki jih nismo poznali, in tistih, ki so dali življenja za našo svobodo. Tako so nas učili in vodili do spomenika NOB v trškem središču, kjer smo deklamirali in prižigali sveče. Že malo bolj razkošne, a še vedno skromne v primerjavi z današnjim pretiravanjem. Da moramo biti spoštljivi do vseh mrtvih, so nam vtepali v glavo, in pošteni tudi do onih, ki nimajo groba. Pa so bili ljudje, le da nekoliko drugačni, na drugi strani zgodovine. Na nepravi, so nam pravili. A bili so ljudje, naši ljudje, ki bi si zaslužili grob in človeka dostojen spomin. Vse mi je bilo nenavadno, za tisti čas nerazumljivo. In ko danes, po kar nekaj desetletjih, vlečem vzporednice, šele dojemam, kako vizionarske učitelje sem imel. In to kljub temu, da sem hodil na majhno podeželsko šolo. Bili so dobri ljudje, ki so tudi iz nas želeli narediti poštene in pokončne državljane, ki bomo znali ceniti svobodo, spoštovati občestvo, ljubiti dom in domovino. Za vse to sem jim neizmerno hvaležen, sploh danes, ko prebiram razmišljanja našega velikega prleškega rojaka dr. Antona Trstenjaka, teologa, psihologa, filozofa, velikega slovenskega misleca, dobrega človeka, ki sem imel čast spoznati in biti nekajkrat v njegovi družbi.

Spomenik zvestobe

Moder mož, ta naš »Tunek«, kot so ga radi klicali moji prleški prijatelji. V odlični knjigi o slovenski poštenosti je dr. Anton Trstenjak v maniri izvrstnega misleca in kritičnega intelektualca nanizal več ilustrativnih razmišljanj o prijateljstvu in poštenosti in pri tem uporabil tudi primer iz teharskega povojnega taborišča leta 1945. Kot piše Trstenjak, je bil v tem taborišču partizanski poveljnik, ki je srečal med zaprtimi domobranci svojega domačega soseda in mu je rešil življenje. »Bila sta doma blizu Maribora, kjer ni bilo državljanske vojne, temveč samo enotno nasprotstvo do tujca, okupatorja. Po miselnosti državljanske vojne bi moral tudi svojega soseda poslati v temne prepade smrti. Rešiti ga sploh ni smel; zato je uporabil vso svojo duhovito znajdljivost: ker je jetnik zbolel za tifusom, je sporočil njegovim staršem, naj pridejo ponj, da ga bodo »doma pokopali«. Tudi če je bil leta 1945 en sam tak zgled, sem ga še posebno vesel in mu brez imena postavljam spomenik zvestobe. Trstenjak k tej pripovedi dodaja še razmišljanje, da so se številni mladostni prijatelji po desetletjih znašli v nasprotnem političnem taboru ali stranki, »toda zame ostane prijatelj še zmeraj prijatelj, čeprav je danes drugačnega svetovnega nazora, samo da mi je zvest v svoji človeški in osebni vrlini«. Je treba k temu sploh še kaj dodati? Najbrž ne veliko, morda le izpostaviti še Trstenjakovo prepričanje, da »če sem imel kdaj koga za prijatelja, ga ne morem imeti nikoli za sovražnika, čeprav se mi je daleč odtujil po nazorih«.

V spomin in opomin

V Sloveniji smo si glede tega tudi 68 let po koncu druge svetovne vojne še vedno daleč narazen. Namesto da bi si bili bližje in bi doumeli, kako pomembna je za majhen narod sloga in kako usodna je lahko ideološko-politična delitev v kriznih časih. Namesto da bi zgodovino pustili zgodovinarjem, jo politikanti vseh barv spretno izkoriščajo in uporabljajo v dnevno-politične namene. To je nedopustno, zlasti še, ker s tem delijo ljudi in odvračajo pozornost od bistvenih problemov, ki tarejo malega človeka. Takšni politiki bi morali odločno reči – ne in spregledati sprege, ki niso nikoli v preteklosti našim ljudem prinesle nič dobrega. In v težkih časih, ki Sloveniji ne obetajo nič dobrega, se najdejo »junaki«, ki se šemijo v takšne in drugačne uniforme, ki ropotajo s starim orožjem in »nabijajo« junaške koračnice, od Rovt do Dražgoš, vsak po preskušenih notah. In ni ga junaka, ki bi ločil zrnje od plev, ki bi dvignil glas v dobro naroda in narodne pomiritve po nesrečni moriji druge svetovne vojne, ki nas je tako usodno zaznamovala: ustavite konje, bili smo zmagovalci in poraženci. Bili smo na zmagoviti strani protihitlerjevske koalicije in bili so sodelavci nacifašizma, sodelavci okupatorja na poraženi strani. A vsi so bili ljudje, ki si zaslužijo spomin. In spomenik, tam v beli Ljubljani, v prestolnici države Slovenije – takšnega, ki bo spomin in opomin hkrati. Na zlo ubijanja in mračnjaštva ter na večno svetlobo upanja, svobode in častnega spominjanja.

Čudna so pota

O kolaboraciji in izdaji je svobodna Evropa, zgrajena tudi na močnih temeljih antinacizma in antifašizma, svoje že zdavnaj povedala. Le da mi tega ali nočemo ali ne zmoremo doumeti. In vedno znova iščemo specifične razlage, drezamo v osje gnezdo, obremenjujemo mlade rodove in prilivamo ogenj na žerjavico večnih in povsem nepotrebnih delitev v prid nesrečne kolaboracije in narodne izdaje. Izdaja je izdaja – in pika. Mariborski škof I. J. Tomažič je gospe iz Ljubljane, ki naj bi ga pregovorila, da tudi na Štajerskem agitira za vstop fantov v domobranske enote, dobesedno pokazal vrata, rekoč: »Kaj, vi hočete nesrečo, ki ste jo zasejali pri vas, razširiti tudi v mojo škofijo?! To si jaz kot škof odločno prepovedujem. Lahko greste!« Kaj neki bi bilo, če bi nekaj podobnega storil ljubljanski škof Gregorij Rožman, lahko le ugibamo. Zanimivo pa je, da je v svojih poznih letih po pričevanju frančiškana p. Mirka Silvestra, ki je 23 let živel v ZDA, škof Rožman večkrat zatrjeval: »Zdaj vedno bolj vidim, da bi bilo (za nas) manjše zlo, če se ne bi z orožjem branili zoper komuniste«. Kako čudna so pota gospodova in kako dolgoročno usodne so lahko včasih odločitve, če so sprejete brez razmisleka, na hitro ali celo v jezi in sovraštvu. Ob dnevu spomina na mrtve so torej spominjajmo – saj, kot je dejal Simon Wiesenthal, »upanje živi, dokler se ljudje spominjajo«.

Dr. MARJAN TOŠ
Sinagoga Maribor