Kako malo je treba

Uvodnik

Dež je simfonija narave. Vsaka kaplja, če imamo le malo domišljije, zveni po svoje. Kot bi prišla spod rok glasbenih mojstrov iz nekega davnega stoletja. In ko se zlije kaplja, padla na beton, s kapljo, ki je končala pot v žlebu ali na pomladanskem cvetu azaleje, nastane melodija. Tiha, prečudovita, prvinska. Prisluhnite ji kdaj. Nadenite si gumene škornje in pojdite čofotat po mlakah svojega mesta, prepodite žabe iz kalov, kolikor jih sploh še je, s smehom, zaspance iz postelj, naveličance v radost življenja. Nastavite obraz solzam neba, naj vas umivajo, gladijo, božajo, naj vas razvajajo, kot to več ne znamo ali nočemo ljudje. Celo ljubimke, ta zamolčevana in zatajevana bitja, posteljni nadomestki žena, srečno poročenih, uglajenih, na videz urejenih, več ne. Ker se nam vedno kam mudi, čeprav niti dobro ne vemo, kam, a mudi se nam. Nikoli nimamo časa. Niti zase ne, kako bi ga potem imeli za druge …? Začnite se pogovarjati z nekom Onkraj, če sploh kdo je tam zunaj nas. Skušajte se pomeniti s seboj, če boste tam Onkraj naleteli nase. Na svoje izvotljene oči, na svojo izpraznjeno dušo, šepajoče, neštetokrat ranjeno srce in strt spomin. Veliko si imate povedati. Samemu sebi, kajti vse preveč živimo druge, za druge, všečno drugim. Tam Onkraj je veliko prostora: za letenje, za sanjarjenje, za resnico, za prevare in utvare … Poskušajte kdaj spregovoriti s pticami, z notami na električnih žicah, preden se odpravijo na jug. Tja, kjer je toplo in so plašč, rokavice ter volnena kapa ropotija za na podstrešje, odlagališče stvari, ki bodo prišle še kdaj prav. Kajti za debelimi kravami pridejo suhe, za mirom vojna, za poplavami suša … Spregovorite z vrabcem, s proletarcem med pernatimi letalci, s prefriganim beračem, ki je pripravljen tvegati življenje za drobtinico kruha na terasi mogočne zgradbe v središču prestolnice, ko si drzne stopiti na človeško dlan in zobati ostanke francoske štručke. Neverjetni so – vrabci. Povsod so prisotni, v vsakem grmu imajo svoje koncerte in če najdejo pšenično zrno, ve za to ves njihov rod. Obvestijo se brez telefonov, brez sov in drugih razvitejših obveščevalnih služb. Čiv–čiv, živ–žav je ves njihov besedni zaklad, ki odtehta dvanajst knjig Slovarjev slovenskega knjižnega jezika.

Kako malo besed je potrebno za sporazumevanje, a na tisoče za razumevanje.

TONI GAŠPERIČ