Iskalec

Uvodnik

To je zgodba o človeku, ki bi ga poimenoval iskalec.

Iskalec je človek, ki išče, ne nujno človek, ki najde.

Prav tako ni nujno človek, ki ve, kaj išče; je preprosto človek, čigar življenje je iskanje.

Nekega dne je iskalec začutil, da se mora odpraviti v mesto Kammir. Tedaj je že vedel, da mora takšne občutke, ki so izhajali iz neznane točke v njem samem, nujno ubogati, zato je pustil vse in odšel na pot.

Po dveh dneh hoda po prašnih cestah je v daljavi zagledal Kammir.

Malo pred mestom je njegovo pozornost pritegnil grič desno od poti. Bil je čudovito zelen, poln prelepega drevja, ptic in cvetja, vseokrog pa ga je obdajala nekakšna nizka ograja iz zglajenega lesa.

Bronasta vratca so ga vabila, naj stopi naprej.

Nenadoma je začutil, da Kammir izginja iz njegovega spomina, in podlegel je skušnjavi, da bi si za trenutek odpočil na tistem kraju.

Iskalec je stopil skozi vrata in začel počasi hoditi med belimi kamni, posejanimi tu in tam med drevjem. Njegove oči so kot metulji obletele vsako podrobnost tega živopisnega paradiža.

Njegove oči so bile oči iskalca; morda je zato na enem od kamnov opazil napis …

Abdul Tareg
Živel je 8 let, 6 mesecev, 2 tedna in 3 dni

Kar malo se je zdrznil, ko je spoznal, da kamen ni bil navaden kamen; bil je nagrobni kamen.

Postalo mu je hudo, da je na tem kraju pokopan tako majhen otrok.

Ko se je ozrl naokrog, je opazil, da je tudi na sosednjem kamnu napis. Stopil je bliže in ga prebral:

Jamir Kalib
Živel je 5 let, 8 mesecev in 3 tedne

Iskalca je strašno pretreslo.

Ta prelepi kraj je bil pokopališče, in vsak kamen je označeval grob.

Začel je prebirati nagrobnike, drugega za drugim.

Na vseh je bil podoben napis: ime in natančna starost umrlega.

Prava groza pa ga je doletela ob spoznanju, da je tisti, ki je živel najdlje, doživel komaj dobrih enajst let.

Prevzet od strašne bolečine je sedel in se razjokal.

Mimo je prišel pokopališki čuvaj.

Stopil je k iskalcu. Nekaj časa ga je molče gledal, kako joka, potem pa ga je vprašal, ali joka za svojcem.

»Ne, za nikakršnim svojcem,« je odgovoril iskalec. »Kaj se dogaja v tem mestu? Kakšna grozota je zadela to mesto? Zakaj je tu pokopanih toliko otrok? Kakšno strahotno prekletstvo visi nad temi ljudmi, da so morali postaviti otroško pokopališče?!«

Starec se je nasmehnil in rekel:

»Lahko ste mirni. Nikakršnega prekletstva ni. To je stara šega, ki jo imamo. Naj vam povem.

Ko pri nas mladenič dopolni petnajst let, mu starši podarijo knjižico, kot je ta, ki jo imam obešeno za vratom.

In po našem izročilu vsakič, ko v čem zelo uživamo, odpremo knjižico in zapišemo na levo, v čem smo uživali, in na desno, koliko časa je trajal užitek.

Spoznali ste dekle in se zaljubili vanjo. Kako dolgo sta trajala tista neznanska strast in užitek v tem, da jo poznate? En teden? Dva? Tri in pol?

In vzhičenje ob prvem poljubu, čudoviti užitek prvega poljuba … Kako dolgo sta trajala? Poldrugo minuto, kolikor je trajal poljub? Dva dni? Teden dni?

Pa nosečnost in rojstvo prvega otroka?

Pa poroka prijateljev?

Pa potovanje, ki ste si ga najbolj želeli?

Pa snidenje z bratom, ki se je vrnil iz daljne dežele?

Koliko časa je trajal užitek v tem dogajanju? Nekaj ur? Nekaj dni?

Zato si zapišemo v knjižico vsak trenutek, ki smo ga užili.

Vsak trenutek.

In ko človek umre, po naši šegi odpremo njegovo knjižico in seštejemo čas užitka, da ga zapišemo na nagrobnik. Kajti to je za nas edini in resnični čas, ki smo ga zares ŽIVELI.«