Skrivnostni ples življenja

Šola - razumevajoča skupnost

Šola predstavlja prostor, v katerem se srečujejo tri različne, a enako pomembne skupine naše družbe. Učitelji, učenci in starši spadajo vsak v svojo skupnost, hkrati pa se povezujejo in ustvarjajo v novi in veliko večji – šolski skupnosti. To je prizorišče soočanj z mnogimi različnimi predstavami o pravi in kakovostni vzgoji ter primernem znanju, potrebnem za kakovostno razvijanje mladega bitja in prihodnjega odraslega in odgovornega posameznika.

Na voljo imamo več znanja in možnosti za razvijanje pravilnega sodelovanja kot v preteklosti. Prvi korak na poti do prijazne, ustvarjalne in uspešne šolske skupnosti je sposobnost slišati drugega. Empatično prisluhniti drugemu pomeni začutiti njegove pristne potrebe in se ustrezno odzvati. Slišati v globino, onkraj besed in začutiti s srcem, bi rekel Mali Princ.

Najstniki, najbolj ustvarjalen izziv za vse tri skupnosti, ko čustva zaplešejo svoj nepredvidljiv, a tudi izjemno ustvarjalen ples, razum pa tej čustveni naglici in intenzivnosti še ni sposoben slediti. Kot da razum ne dojema, kaj se pravzaprav dogaja. Nima prave moči ali znanja, da bi to močno čustveno energijo, ki sili v ekspresijo, razumel in jo vodil, jo dal na »vajeti«. Celo nasprotno, pogosto se dogaja, da sam postane ujetnik te magnetne in nepredvidljive emocionalnosti.

Kot nemirni dirkalni konji

Sinovo obdobje najstništva, v katerem se ta trenutek intenzivno »kali«, mi pomaga ohranjati stik s tem izjemno razgibanim, a tudi zelo občutljivim življenjskim obdobjem. Obdobjem, katerega končni cilj je senzitivnega in nezaupljivega najstnika pripeljati do notranje svobodnega, a hkrati odgovornega odraslega. Bitja, polnega zaupanja vase, zaupanja v svoje sposobnosti ustvarjanja in izražanja na vseh ravneh, na način, ki je prežet s spoštovanjem do sebe in drugih. Samospoštovanje in zaupanje vase sta temeljna pogoja za dobro samopodobo, ta pa je temelj svobodnih in ljubečih odnosov. Takšni odnosi so bistvo zdrave družinske dinamike, prijateljstva in poznejšega partnerstva, saj temeljijo na sodelovanju in ne na tekmovanju. Pri tem, žal, ni jasno označenih poti, ki bi jim lahko sledili, da bi ta skupna hrepenenja čim manj boleče zadovoljili. Ne za najstnika, ne za starše in ne za učitelje.

Najpogostejše misli, ki mi prikličejo duh tudi mojega najstniškega časa, so vezane na občutke nezadovoljstva s samim seboj in okoljem, občutke zmedenosti zaradi hitro menjajočih se čustvenih vzponov in padcev, strahu in bolečine zaradi premnogih zavrnitev svojih vrednot, negotovosti in nerazumljenosti, uporništva in divjosti, čustvene preobčutljivosti, hitrega nihanja iz ene skrajnosti v drugo, od veselja do žalosti, od občutkov boleče osamljenosti, včasih navidezne brezbrižnosti in trdote – do hrepenenja po sprejetosti, občutenju varnosti, zlitosti z drugim bitjem in norega veselja in radosti pri iskanju svoje poti, svojih idealov, svojih vrednot ... hrepenenju po neodvisnosti in samostojnosti.

Najstnikova naloga je težka. Notranje ga žene neka nova energija, ki nanj pritiska in se želi izraziti. Zato je podoben nemirnemu dirkalnemu konju, ki se v svojem hlevu nestrpno prestopa, kot bi čakal, da se odpro vrata, da bo lahko zdirjal svoji svobodi in idealom naproti. In za svojo svobodo in ideale je pripravljeni pošteno garati. Najstniki so idealisti in filozofi, ki zelo hrepenijo po svobodi, ljubezni, spoštovanju in lepoti. Začnejo si postavljati vprašanje – kdo sploh sem in zakaj sem tukaj? Pri tem se nenehno soočajo še s svojo nepopolnostjo in nepopolnostjo sveta odraslih.

Razburkana pustolovščina k čustveno pismenemu razumu

V otroštvu je večina življenjske energije usmerjene v izgradnjo fizičnega telesa in zaznavanja, doživljanja življenja predvsem po petih fizičnih čutilih. Z njimi dobiva otrok večino osnovnih informacij in sporočil iz svojega okolja – fizičnih, čustvenih in miselnih informacij. Na temelju teh si izdela svojo otroško predstavo o svetu, ki ga obdaja. Največ in najhitreje se uči z opazovanjem in posnemanjem svojih staršev. Tako nastanejo primarni vedenjski vzorci, ki jih družina odtisne v fino in občutljivo energijsko strukturo otroka. Izjava, kot je ta, da »jabolko ne pade daleč od drevesa«, ponazarja načelo družinskega vzorca, ki ga otrok v odraslosti lahko, če želi, s primernim znanjem spremeni v vedenje, ki je njegovo in ni le posnetek družinskega vzorca. Končni cilj tega obdobja je fizično povsem razvito bitje, ki mu manjka čustvene in miselne zrelosti. To poslanstvo nosi v sebi naslednje življenjsko obdobje.

V obdobju najstništva se večina življenjske energije preusmeri iz fizične ravni na raven duševnosti. Posledica tega je izjemno povečana aktivnost v najstnikovi duševnosti. Ta postaja sposobna »prebrati« in začutiti več nevidnih sporočil kot kadar koli prej. Najstnik je vstopil v obdobje, namenjeno intenzivnemu občutenju in spoznavanju svoje nove razsežnosti, svoje duševnosti.

V tem obdobju doživlja sebe, starše, šolsko okolje na povsem nov način. Kot bi na svet pogledal skozi posebno občutljiva očala, ki mu omogočajo videti življenje in naše odnose drugače kot doslej, v neki dodatni razsežnosti. Postopno jo vse bolj čuti. A ker je ne razume, ga bega in dela negotovega. Zaznava tudi tisto razsežnost v medsebojnih odnosih, ki je ne zmore fizično zagledati, a jo zelo krepko začuti, če je pozoren opazovalec. In najstniki to vsekakor so! Predvsem čutijo! Tudi njihov način izražanja to potrjuje. Zdaj drugače začutijo, kakšni so v resnici naši medsebojni odnosi. Koliko je v njih prikritega čustvenega izsiljevanja, manipuliranja, podcenjevanja in koliko ljubezni, srčnosti, resnične podpore in razumevanja. Problemi odraslih jim postanejo »notranje vidni«. Nič več ne moremo pred njimi zatajiti svojih bolečin in negotovosti, ki jih želimo s svojim obnašanjem in besedami prikriti. Vidijo/čutijo, kakšna je kakovost odnosov, koliko je spoštovanja v njih, vidijo zlaganost družbe in njenih vrednot in nič več ne verjamejo le besedam, kot so to lahko v otroštvu. Zdaj mora za besedo stati tudi »pravi« občutek, ki potrdi ali zanika besedno sporočilo. Najstnika se preprosto ne da »zapeljati« z leporečjem, če on čuti, da v resnici nek odnos ne »štima«, ko mu odrasli želimo »dopovedati«, seveda le z besedami, kakšne so prave vrednote, pravilni odnosi, kakšno je uspešno življenje, a sami tega ne uresničujemo. Vse našteto prinaša dodatno zmedo v njihova že tako preobčutljiva in z različnimi pričakovanji odraslih obremenjena mlada življenja. Zato je po svoje zelo logičen upor, ki se zgodi v tem obdobju. Upor proti vsemu, kar odrasli zagovarjamo, če v resnici tega sami tudi ne živimo. Upor se kaže kot nasilnost, ki jo ekstrovertni najstnik pokaže navzven, introvertni pa jo obrne navznoter, vase. Ker življenje v tem obdobju doživlja močneje skozi svoje občutke in čustva, je najstnikov odziv mnogo bolj dramatičen kot v poznejšem obdobju, ko razum prevzame svojo vlogo. To vlogo pa lahko prevzame na primeren način šele tedaj, ko ima sam dovolj znanja in informacij o tem, kako deluje duševnost in kaj je njen namen. To se zgodi običajno okrog 18. leta. Razum postaja čustveno »pismen«.

Prebujena duševnost

Duševnost, »čustveno telo«, deluje kot izjemno občutljivo tipalo, ki skoraj hipoma občuti in ovrednoti vsak dogodek, besedo, vsako spremembo, tako notranjo kot zunanjo, vsak odnos, osebo ... in mu da predznak nevtralnega, prijetnega ali pa neprijetnega občutka. Kot posledica prijetnih občutkov se pojavijo sprejemalna čustva, kot so ljubezen, veselje, radost, neprijetni občutki pa se dopolnijo z izključujočim čustvom, pri nekom z jezo, pri drugem s strahom ali žalostjo, zamero, morda depresijo. Način, s katerim se najstnik odzove na določeno čustvo, je z leti postal vzorec, avtomatizem, ki se ga je priučil v svoji primarni družini. Introverten najstnik bo hitreje zapadel vplivu depresivnosti, žalosti, ekstroverten mladostnik pa v istih okoliščinah vplivu agresivnosti in jeze.

Najobčutljivejši del, središče naše duševnosti, lahko ga poimenujemo kar »čustveni senzor«, leži v trebušnem predelu. Zato lahko bolje razumemo ozadje pogosto »čudno brbotajočih« občutkov v predelu trebuha. Tukaj se premnogokrat skriva temeljni vzrok različnih občutkov slabosti, tesnobe, težav s prehrano … Preberite v ŠR!