Nesmiselno in pristransko
Ocenjevanje delavcev
Verjetno ni učitelja, ki se kdaj ne bi vprašal, ali svoje učence ocenjuje povsem nepristransko ali pa je njegova ocena kdaj odvisna od tistih drobnih malenkosti, ki sestavljajo naš človeški svet. Slaba volja, učenčeva nagajivost, morda celo nesramnost, slabo počutje, grdo vreme, takšne in drugačne težave in … lahko bi naštevala v neskončnost. Kolikor je ljudi, toliko je teh posebnosti, ki vrtijo naš svet. Takrat, ko si slabe volje ali morda celo jezen na nekoga, si lahko manj objektiven ali pa sploh nisi več. Gotovo tudi ravnatelji niso izvzeti. Žal.
Kot veste, so letos po sistemu ocenjevanja delavcev v šolah (kar vpliva tudi na možnost napredovanja) ravnatelji ocenili delavce. Do zdaj se zadeva ni zdela sporna – profesorji smo zbirali potrdila o različnih dejavnostih, ki jih je ravnatelj prejel in potrdil ali pa so jih potrdile tudi druge vzgojno-izobraževalne ustanove. Zakaj je bilo treba sistem, ki je deloval nepristransko in pravično, spremeniti v nekaj, kar je lahko nepošteno do delavcev?
Zdaj ravnatelj delavca oceni po svoji presoji. Gre sicer za ocenjevanje po merilih, ki pa so premalo opredeljena in zato zelo nezanesljiva, ocenjevanje delavca pa je tako močno odvisno tudi od korektnosti in drže ravnatelja ter tudi od njegovih človeških in osebnostnih lastnosti. Ravnatelj velikokrat noče ali ne želi videti stvarne slike o delavcu in nikakor se ne zdi pravilno, da ima po novih pravilnikih o napredovanju moč, da izkazuje svojo »premoč« tako, da delavca prikrajša ali privilegira s številčno oceno. Že Ivan Cankar je v svojih Hlapcih krasno predstavil učiteljsko srenjo (žal je bil vizionar, čeprav so predstavljene učiteljske lastnosti obče človeške). Nekateri vidijo smisel v tem, da se šefu prilizujejo, drugi skušajo delati v skladu s svojim razmišljanjem, kar intelektualcem nenazadnje pripada. Nekateri šefi »padejo« na prilizovanje in kimanje podrejenih, drugim pa gre pošteno v nos, če ne dosežejo zmeraj vsesplošnega konsenza.
Kako naj bomo torej učitelji primerno motivirani za uspešno in profesionalno delo, ko so motivacijski dejavniki v poklicu nizki in delo zmeraj težje zaradi posebnosti otrok? S takšnim ravnateljevim ocenjevanjem pa je napredovanju odvzeta tudi objektivnost. Po domače povedano – bolje so lahko ocenjeni tisti, ki so ravnatelju iz takšnih ali drugačnih razlogov bliže, in to ne glede na obseg ali kakovost dela. Seveda se lahko ocenjeni pritoži – a mu to v resnici ne more pomagati, ker vodstvo sestavi komisijo iz vrst sodelavcev, ki zaradi lastnih interesov gotovo ne bodo glasovali proti ravnateljevi odločitvi. Take okoliščine so povsem nesmiselne. Stvarna so le potrdila, ki povedo, koliko in kaj je učitelj delal. Zato bi bilo sistem napredovanja nujno spremeniti v bolj poštenega. Vsaj v vzgoji in izobraževanju bi lahko imeli tisti, ki oblikujemo ljudi za prihodnost, tudi voljo vzgajati poštene in nepodkupljive mlade. Za takšno vzgojo moramo biti pošteno motivirani tudi profesorji. Ali ne?
