Vsi enotni, enakopravni, uniformirani
Naš komentar
Najnovejši predlog, da bi bilo dobro v šolo vpeljati uniforme za učence in dijake, je zbudil kar precej polemik, eni so navdušeno za, drugi odločno proti. Ob razmisleku imajo oboji delno prav. Sem med tistimi, ki so proti.
Kot predavateljica poslovnega komuniciranja bi se lahko na dolgo in široko razpisala, kje in zakaj so uniforme smiselne in celo zaželene in kje ne, a se bom raje pomudila pri svojem dolgoročnem spominu in izkušnjah, ki sem jih imela kot dijakinja, ko si je v gimnaziji učiteljski zbor domislil, da bi bilo dobro, če bi na velenjski, takrat komaj rojeni gimnaziji vpeljali uniforme za dijake. To so utemeljevali zelo prozorno in neprepričljivo: socialna enakost, ki bi z enotnim oblačilom prikrila nekatere reveže, prepoznavnost še neuveljavljene gimnazije v slovenskem prostoru, ki bi uniformirana bila čez noč podobna angleškim elitnim šolam z dolgo tradicijo uniformiranosti itd. Ne spomnim se več prav vseh argumentov, nisem pa zato pozabila, da so bile tiste predlagane uniforme kmalu obvezne, brez razprav in dialoga za pridobitev mnenja in soglasja nas, dijakov, in naših staršev.
Kdo se spomni sedemdesetih let, ko se je namesto o vojni govorilo o miru, ljubezni, cvetju, svobodi … Mladi smo se, predvsem povojne generacije, znebili »uniform«, fantje so pustili rasti dolge lase, dekleta smo končno pokazala več mlade kože in lepih nog v mini krilih …
Počutili smo se kar malce uporniški in revolucionarni, ker smo se upali biti drugačni, kot so starejši, torej staromodni starši in učitelji, od nas pričakovali. Z obleko in zunanjim videzom smo izzivali in dokazovali sebi in drugim, da se ne pustimo ukalupiti. Kazni so bile takrat stroge: za dolge lase, prekratko krilo ali celo lakirane nohte si si takoj prislužil ukor učiteljskega zbora. Nekateri odrasli so tekali za dolgolasci celo s škarjami v rokah. Ideja o uniformah je bila po mojem mnenju v resnici poskus, da ne bodo dovolili drugačnosti, ker je nezaželena, uporniška in za nekatere celo neke vrste prestopništvo.
Imela sem demokratične, razumevajoče, čudovite starše. Moja mama je bila odlična sodobna šivilja in če že uniform nismo mogli preprečiti, smo dijaki vsaj poskrbeli, da smo lahko v razredu sami izbrali kroj halje in šiviljo, blago pa je bilo obvezno temno modro, sivo ali črno. Tako je moja mama zašila uniforme sošolcem iz mojega razreda in vsaj malo poskrbela, da naše halje niso bile brezoblične, popestrila jih je s svetlečimi gumbi in epoletami, ki so bile takrat v modi …
Ne vem, kako dolgo smo halje v resnici nosili – če me spomin ne vara, ne več kot dobro leto. Težava ni bila samo v tem, da so bile drage, ena za vsakega dijaka pa premalo. Poskrbeti je bilo treba za garderobe, pranje in čiščenje. Pa smo ponovno pri neenakosti. Eni so bili bolj umazani in že strgani kot drugi. Pri uniformiranem oblačilu je le malo možnosti, da bi lahko dodal nekaj svojega, izvirnega. In mladi ljudje, še posebno dekleta, so tako radi po modi in drugače oblečeni, še zlasti v obdobju, ko imajo mnogi težave s svojo podobo, identiteto, ko lahko, če ne drugače, tudi z obleko izražajo svojo osebnost in opaznost. Uniforme so nam vzele individualnost in nas vedno bolj utesnjevale.
Težko si predstavljam Kitajce in njihovo uniformirano trpljenje vrsto let, ne čudi me, da so v zadnjih letih prav tam veliki potrošniki modnih oblačil. Angleški šolarji v vseh anketah, ki so na voljo, v večini odgovorov navajajo, kako sovražijo šolske uniforme. Vprašajte policiste, vojake, zdravnike, pilote, ki so poklicno zavezani uniformi, kako se sprostijo in zaživijo, ko lahko v prostem času zlezejo v oblačila, ki so jim všeč in niso uniforma. Tiste nezaželene uniforme iz mojih dijaških let smo si nazadnje ogrnili kot mrtvaške prte, ko smo se s svečami v rokah na maturantskem pohodu poslavljali od gimnazijskih let.
Sodobna mladina, revna in malo manj revna, še vedno najde nekaj evrov za svoja oblačila. Oblačila so še najmanjši problem današnje krize. Nisem prepričana, da bo uniforma premostila te razlike prav z enotnim zunanjim videzom. Prav tako kot me ne prepriča argument, da se bodo mladi uniformiranci prav zato lepše, bolj kulturno vedli, se bolj poistovetili s svojo šolo in kar je še podobnih marketinških floskul.
Morda je tudi danes pravi razlog povsem drugačen in nekatere predlagatelje motijo na mladih malce drugačne frizure, razgaljena dekleta, kapuce na glavi, tatuji in preluknjana telesca?
Ali pa je moteča drugačnost: drugače misliti, drugače ravnati, se drugače oblačiti …
So nekateri res tako naivni, da pričakujejo, da bo zaradi enotnih oblačil kar nenadoma izbrisana revščina in vzpostavljena enakost med neenakimi? Namesto da bi se zavzemali za individualnost, odkrivali in spodbujali posameznikove zmožnosti, drugačnost, znanje in talente, bi radi iz otrok naredili vojsko brez razlik in posebnosti.
Kot študentka pedagogike sem bila na praksi v prvem razredu osnovne šole, pri učiteljici, ki je slovela kot odlična elementarka. Pri likovnem pouku so morali otroci narisati drevesa z dozorelimi jabolki. Ta odlična tovarišica je hodila od učenca do učenca in popravljala otroške risbice z razlago, da so jabolka vendar rdeča, debla rjava in krošnje dreves zelene in ne vijoličaste. Dokončane izdelke je obesila na steno in vse risbe so bile podobne kot jajce jajcu: drevesa z zelenimi krošnjami, rjavimi debli in rdečimi jabolki. Zgrožena sem razmišljala o uničeni ustvarjalnosti teh otrok in nekem dečku, ki se je upal oporekati tovarišici – češ, da on pa vendar vidi zvečer tudi temno vijoličasta drevesa.
Nehote me ta dogodek (in še mnogi drugi) odvrača od naklonjenosti uniformam, taki ali drugačni nepoklicni uniformiranosti.
Lepota in izzivi so v raznolikosti, barvitosti, drugačnosti …
Uniforme? Kakšen dolgčas!
IDA SREBOTNIK
