Znanje o gorah – za šolo in prosti čas
Uvodnik
V pravkar iztekajočem se poletju se je marsikdo povzpel na katerega od številnih vrhov ali obiskal planinsko kočo. V gorah smo nekateri iskali dobro družbo, drugi tipali za samotno tišino. Turo smo lahko načrtovali že dolgo, marsikdo pa je zjutraj na hitro sledil nevidnemu klicu gora. Vsem je bilo skupno, da smo se z gora vrnili in da v nas tli želja po ponovnem obisku. Pa smo zanj res pripravljeni?
Dobra priprava na turo, ki obsega ustrezno izbiro cilja in poti ter uporabo osebne opreme, ki bo zagotavljala udobje ob vsakokratnih vremenskih razmerah in omogočala dodatno varnost, so nekateri od kamenčkov v mozaiku kakovostnega gorništva. Varnost v gorah zato ni samo splet organizacijskih in tehničnih opravil ter znanja iz gibanja in uporabe opreme, pač pa o varnosti ne moremo govoriti brez poglobljenega odnosa do gora in odnosa do sočloveka v gorah.
Sprehodi, izleti, pohodi, ture in turni smuki so nedvomno najpomembnejši, najlepši ter najbolj motivacijski del gorništva. Med drugim zajemajo izkušnjo reševanja problemov, izkušnjo napora, izkušnjo spoznavanja (dovoljenih) meja, izkušnje odrekanja in ponosa ter sožitja. Z vidika gorniškega usposabljanja gre za načrtovano sklenjeno učno enoto gibanja, spoznavanja oblik, procesov in pojavov v naravi ter povezovanja različnega znanja z drugih predmetnih področij v nedeljivo – in kar je najpomembneje – novo in z lastnim trudom ustvarjeno celoto. Prav tako je vsak izlet učilnica prilagajanja najšibkejšim v skupini.
Če smo že od majhnih gojzarjev včlanjeni v planinsko društvo, se obiskovanje gora začne z nerodnim uvajanjem, sledijo dejanja mojstrske dobe in nato čas umirjanja strasti in razkošnih spominov. Vmes nabiramo kilometrino korakov in oprimkov, za kar potrebujemo zgled. Ta je tudi v gorah najboljše vzgojno sredstvo – gorniška izobraženost pomeni obvladovanje določenega znanja ali spretnosti, vzgojenost pa je predvsem zavedanje pomena in upoštevanje naučene vsebine ter njena dosledna uporaba v praksi. Zato pregovor pravi, da ni težko biti dober alpinist, temveč star alpinist …
V Planinski zvezi Slovenije, ki letos praznuje 120. obletnico delovanja, smo se že zgodaj zavedli, kako pomembno je delo z ljudmi in kakšno vlogo pri tem imajo pedagoški delavci. S svojim poklicnim znanjem prenašajo gorniške vsebine zlasti na mlade člane planinskih skupin, hkrati pa svoje pedagoško, psihološko in didaktično znanje prenašajo na vse, ki v sklopu planinske organizacije kakor koli skrbimo za usposabljanje in vodenje mladih (in manj mladih). Mentor planinske skupine, torej vzgojitelj ali učitelj, ki ima ustrezno gorniško usposobljenost, vabi in usmerja otroke, mladostnike in mlade k preživljanju prostega časa v gorah. Ker delo z otroki pomeni tudi delo s starši, mentor tako dodatno širi znanje o varnejšem in vsebinsko bogatejšem gorništvu, ki ga lahko razvija družina.
Za slovenski šolski sistem je značilno, da so dejavnosti v naravi obvezni sestavni del rednega programa vrtcev in šol (spomnimo se samo športnih dni, šol v naravi, taborov …), zato država vsem strokovnim delavcem na področju izobraževanja priznava pravico vodenja, ki obsega tudi vodenje v gore (resnici na ljubo država to v normativih imenuje spremstvo). Zavodi potrebujejo za izpeljavo gorniških vsebin pomoč številnih zunanjih sodelavcev. Tako, denimo, šola s 700 učenci potrebuje za uspešno in varno izpeljan izlet v gore najmanj 50 usposobljenih vodnikov Planinske zveze Slovenije ali gorskih vodnikov.
Planinska zveza Slovenije se dobro zaveda vloge, ki so jo imeli in jo še imajo poklicni pedagogi pri prenosu svojega poklicnega znanja in izkušenj v delo prostovoljne organizacije. Na tem sodelovanju je bil zgrajen domala ves sistem usposabljanja planinske organizacije, ki jo sestavlja 277 društev in več kot 57.000 posameznikov. Danes mentorji planinskih skupin predstavljajo najpomembnejši sestavni del sistema usposabljanja v planinski organizaciji, ki imajo dolgoletno bogato prakso in veselje za delo zlasti z mlajšimi starostnimi skupinami.
Planinska organizacija je in bo tudi v prihodnje spodbujala sodelovanje planinskih društev in strokovnih delavcev v športu s področja gorništva z vrtci in šolami. Ob tem pričakuje, da bo v vrtcih in šolah odprt prostor za izvajanje prostočasnih dejavnosti ob spoštovanju načel partnerskega sodelovanja in upoštevanju, da je Planinska zveza Slovenije prostovoljna, civilno-družbena organizacija.
Gore so pokrajina sprave s samim seboj in zavetja pred motnjami sodobnega načina življenja. So prostor miru, kjer je pravo ozračje, da lahko izjemno dobro razmišljamo; tam misel hitreje teče. O značilnostih gorništva največ povedo pojmi prosti čas, motiviranost, sproščenost, igrivost, zadovoljstvo, prostovoljnost, prijateljstvo, način življenja. Zato naj bo visok jubilej planinske organizacije hkrati zahvala pedagoškim delavcem za trdno navezo preteklosti in dober obet, da se – kot je dejal sloviti alpinist Walter Bonatti – spet srečamo onkraj gore, kjer se začne Človek.
BORUT PERŠOLJA
