Je šolstvo v krizi?

Kako je z avtonomijo šolstva v Evropi? Koliko so učitelji avtonomni, kakšna je njihova odgovornost pri delu? Odgovore na ta vprašanja je poiskalo Informacijsko omrežje o izobraževanju v Evropi - Eurydice. Zajeli so 30 držav in pri prvem upoštevali najstva, ne dejstev. A treba je zapisati, da strokovnjaki opozarjajo, da se zdaj s pojmom avtonomija pravzaprav poimenuje nekaj drugega - decentralizacijo in deregulacijo. Torej ne gre za avtonomijo poučevanja, akademsko svobodo, marveč za prenos pristojnosti in odgovornosti na nižje ravni odločanja ali iz središča na obrobje. In to so v prvi študiji tudi preučevali.

Ko so ugotavljali, kakšna je raven avtonomije in odgovornosti učiteljev, so pregledali zakonodajo, raziskave in se pogovorili s poznavalci razmer. Dr. Mojca Peček Čuk s Pedagoške fakultete v Ljubljani, ki je sodelovala pri študiji, pojasnjuje, da so učitelji v večini držav povsem odgovorni za izbiro učnih metod in gradiva ter načeloma za sprotno preverjanje in ocenjevanje znanja. Vendar jih pri slednjem omejujejo pravilniki, standardizirano in zunanje preverjanje znanja (to je zunanji nadzor). Zelo so avtonomni tudi pri odločanju o tem, kateri učenec bo ponavljal razred.

Vsem novostim niso kos

Učitelji morajo zmeraj bolj sodelovati pri nastajanju kurikuluma. Vsem je skupno, da učnih načrtov ne določajo več podrobno (načrt izpeljave morajo pripraviti učitelji) in da morajo biti zasnovani tako, da jih je mogoče prilagoditi posameznim učencem. Zato morajo učitelji delati več kot nekoč. V ospredje prihaja skupinsko delo, a (retorično) vprašanje je, ali ga razmere omogočajo. Nove obveznosti imajo tudi zaradi otrok s posebnimi potrebami, priseljencev in drugih skupin z obrobja. V večini držav, tudi pri nas, poudarjajo, da so učitelji pretirano obremenjeni z dodatnimi nalogami. Ne čutijo se usposobljeni za delo z različnimi skupinami učencev - kljub izobraževanju, specialni pomoči ... Pri nas učitelji opozarjajo, da imajo preslabe možnosti, da bi to delo ustrezno opravili in da je premalo ur namenjenih pomoči specialnih pedagogov.

Nova obveznost učiteljev je tudi, da sodelujejo pri snovanju šolskih reform, vabijo jih na posvetovanja in v pilotne projekte. Zato, da bi dali zamisli, kako ustrezneje načrtovati prenovo, a tudi zato, da bi omili nasprotovanje.

Malo denarja, malo muzike

Temeljno merilo kakovosti v vsaki državi je znanje učencev, ki ga preverjajo z zunanjim preverjanjem. Tovrstni dosežki so mnoge streznili in že se govori o krizi šol. V vseh državah se sprašujejo o učiteljevi vlogi in o tem, ali so dovolj usposobljeni. Poudarjajo, da je nujno stalno izobraževanje. A praksa kaže drugače, saj se učitelje k temu redko spodbuja. Denimo tako, da bi se za čas odsotnosti zaposlilo nadomestnega učitelja, da bi se udeležba na izobraževanju poznala pri plači ali točkah za napredovanje. Pri nas v povprečju za izobraževanje izrabijo le dva od petih dni na leto - zaradi omenjenih razlogov in zato, ker šolsko ministrstvo temu nameni premalo denarja.

Strokovnjakinja opozarja, da le redkokje skušajo učitelje motivirati za nove naloge. Večinoma ne poskrbijo za, denimo, boljše delovne razmere, višje plače ali razbremenitev pri drugih nalogah. Poleg tega tudi nagrajevanje ni sorazmerno z naraščanjem obveznosti. Povišanje plač je bolj posledica tega, da so učitelji bolje organizirani ali starejši; tako skušajo tudi zboljšati kakovost dela - a zato, ker delajo več, jih ne nagradijo.

Analiza je po besedah dr. Mojce Peček Čuk pokazala, da se je s prenosom pristojnosti na šole povečal nadzor nad učiteljevim delom. Pojavljajo se nove oblike nadzora - evalvacije, samoevalvacije, inšpekcije. Strokovnjaki sicer opozarjajo, da (samo)evalvacij ne moremo neposredno povezati z nadzorom. Pomembno je, kako jih uporabljamo. Pri povečevanju svobode je nadzor vsekakor nujen, a tak, ki je ogledalo dela, ne pa državni mehanizem. Ob tem v študiji ugotavljajo, da povečanje avtonomije pomeni, da se povečuje avtonomija šole, v šoli pa različni mehanizmi zmanjšujejo avtonomijo posameznega učitelja - pri izbiri učbeniškega gradiva, načrtovanju dela ... A povečujeta se ravnateljeva svoboda in avtonomija, zato ima zmeraj večjo moč.

Več svobode, več nadzora

Študija o avtonomiji šolstva pa je pokazala, da imajo šole pri ravnanju z denarjem več pooblastil pri tekočem poslovanju, pridobivanju donacij in sponzorjev; manj, ko gre za investicije, pri posojilih pa jih skoraj nimajo. Zelo so omejeni tudi pri oddajanju prostorov v najem. Plače pa so povsem zunaj njihovih pristojnosti, razlaga Tatjana Plevnik s šolskega ministrstva, ki je uredila slovenski izdaji publikacij o raziskavah. Po državah imajo šole zelo različna pooblastila pri imenovanju in odpuščanju ravnateljev ter določanju nalog. Bolj so avtonomne pri izbiri pedagoških in drugih delavcev in dodeljevanju izrednih nalog, a zelo malo pri odpuščanju. Slovenija odstopa od drugih držav pri sestavi organov upravljanja, in sicer po tem ...