Grenki časi

Najtežje in najhujše od vsega, kar človeka lahko doleti, je ponižanje

Časi, skozi katere se prebijamo, nam nalagajo težka bremena. Marsikaj je postalo nepojmljivo, za nas starejše, otroke socializma, kar nepredstavljivo: imaš diplomo – ne dobiš službe; imaš službo, a takó nizko plačo, da ne moreš preživeti družine; namesto da bi otroci skrbeli za ostarele starše, le-ti s svojo pokojnino vzdržujejo otroke; še ko umiraš, ne moreš biti miren – misel na enormne stroške pogreba ti ne da, da bi mirno zapustil ta svet. Vsak dan več revežev, vsak dan daljše kolone pred prostori Rdečega križa, Karitasa … Vsak dan več bolnih, osamljenih duš. Obupen čas, brezperspektiven, destruktiven, moreč.

Pred dnevi mi je znanka pri kavi zaupala, kakšne muke je prestajala ob moževi nenadni smrti. Nobene rezerve v banki nista imela, le neko zavarovanje za primer smrti. Ker pa je mož zavarovanje plačeval samo kakšno leto, mu pogrebnina po pogodbi ni mogla biti izplačana, dobila je vrnjeno le že vplačano vsoto, približno sto evrov. Pogrebni zavod ji je izračunal stroške pogreba v višini 2.500 evrov. Kako naj jih poravna? Na njeno nizko pokojnino ji banka kredita ni hotela odobriti. Ni ji preostalo drugega, kot da si je pri vseh znancih in prijateljih po stotakih sposodila potrebno vsoto.

Smrt in skrbi

»Si lahko misliš, kako me je bilo sram,« je z muko izdavila, vsa na robu solza. Moja mama –sedela je ob naju pri kavi in sem mislila, da najinega pogovora ne spremlja, saj je obupno naglušna – me je pozneje zaskrbljeno, bolje rečeno prestrašeno vprašala: »Kako boste pa mene pokopali? Nimam nobenih prihrankov.« Tako obupano je zvenelo, da se mi je skrčilo srce. »Ne skrbi, mami, tri hčere imaš, menda ne bo težav s pogrebom. Ne razmišljaj o tem.« Od tega pogovora trikrat obrne vsak evro, še v banko je stopila in si uredila mesečno vezavo … Da ne bi me tri, njene hčere, imele finančnih težav z njenim pogrebom. Potem jo je obsedla misel, da je verjetno upepelitev cenejša kot klasičen pogreb v krsti. Torej naj jo upepelimo. Celo duhovnika je prečrtala s svojega seznama »pogrebnih« želja. Nekaj dni je bila obsedena z razmišljanjem o smrti in pogrebu. Ali ni to žalostno? Ženska je pošteno oddelala celotno delovno dobo, delala še, ko je postala upokojenka, pomagala vzgojiti pet vnukov, zdaj pa mora pri šestinosemdesetih razmišljati, kako naj si privošči spodoben pogreb! Kam smo vendar zabredli?!

Rupije za drva

Spomnim se Varanasija v Indiji. Šli smo si ogledat znamenito sežigalnico trupel Manikarniko, kjer se obredi vrstijo kot na tekočem traku. Povedali so nam, da hindujci mrliča zavijejo najprej v belo, nato v zlato pregrinjalo, ga položijo v vode svete reke Ganges, nato pa po stopnišču odnesejo na grmado, ki jo zložijo na sežigalni ploščadi. Lahko smo opazovali od daleč. Najbolj pretresljivo pa je bilo gledati starce, ki so v predprostoru, nekakšni mrliški vežici, beračili za drva. Če nimaš denarja za 150–200 kilogramov potrebnih drv, te ne morejo kremirati! Na stotine ostarelih, onemoglih Indijcev pride v Varanasi umret, a najprej si morajo priberačiti potrebne rupije, da bodo imeli za drva. Pri nas seveda še ni tako hudo, ni primerljivo, smo pa, kot kaže, na dobri poti v smeri Indije. Kam smo vendar zabredli!

Ponosni naj bodo

Kam smo vendar zabredli! To me je mučilo 13. maja letos, ko sva z možem potovala v Ljubljano, ker je bil sin Andrej promoviran v doktorja znanosti. Tako lep, sončen dan, Ljubljana vsa sijoča v zelenilu pomladi. Kongresni trg, častitljiva stavba rektorata ljubljanske univerze, svečano oblečeni ljudje, deset mladih doktorandov … Rektor univerze nas pozdravi, sledi predstavitev kandidatov, mentorji povzamejo vsebine njihovih doktorskih disertacij. V sklepnem delu rektor univerze dr. Stanislav Pejovnik poudari, kako dobra je Univerza v Ljubljani, da je bil tokrat promoviran že 8.953. doktor znanosti, novopečenim doktorjem je položil na srce, naj bodo ponosni, da so akademski naziv dosegli prav v Ljubljani, naj delajo vedno le v dobro ljudi, naj bodo ustvarjalni itd.

Noče iz Slovenije

Toplo je, vroče postaja, preganja me črna misel na sinovo prihodnost. Kaj mu bo doktorski naziv, če nima zaposlitve! Pet let je kot mladi raziskovalec delal na SAZU, zdaj, ko je končno dosegel cilj, ga ne potrebujejo več. Zaradi ZUJF-a, ki ne dovoljuje zaposlovanja v javnih zavodih, zaradi mačehovskega odnosa države do visokošolskih zavodov, ker ni projektov in še kaj bi se našlo. Rekli so mu, naj poskusi v Gradcu, na Dunaju ali v Budimpešti – tam jim baje manjka biologov. Predlagala sem mu, naj gre v Butan ali v Lhaso na Tibet – tam bi ga verjetno sprejeli z državniškimi častmi! Še sama bi z veseljem šla za njim – tam bi moja pokojnina kaj veljala! Pa noče, pravi, da ne bo šel iz Slovenije, ker je tako zelo rad doma. A naša država rada vidi, da gre izšolan kader, za katerega smo davkoplačevalci odrinili na desettisoče evrov/po »glavi« – v tujino! Kaj pa briga državo! Čez nekaj let bomo pa pametne glave uvažali – morda iz Kitajske ali Indije, od koder že zdaj uvažamo skoraj vse, od igle do lokomotive! Kdo ve?

Na črno

»Ne žrita se zaradi mene,« je skušal delovati sin pomirjujoče na naju, ko smo odhajali iz slavnostno ozaljšane stare stavbe. »Najprej se bom preselil v Maribor, tam je življenje vendarle cenejše, potem bom poiskal gradbinca – znanca, pri katerem sem delal v študentskih časih –, morda me vzame. Na črno, seveda. Delal bom, kar lahko. Rad sem postavljal betonske ograje, ko sem delal pri njem. Nekaj bom pa dobil od zavoda. Bo že kako. Ni mi težko poprijeti za kakršno koli delo.« Ja, biti moramo bolj prilagodljivi, samoiniciativni, manj zaplotniški, saj je svet tako velik! To slišim in berem v medijih. Še preveč je ukoreninjena v nas miselnost, da se izobražujemo za poklic in ne za delo.

Zakaj pravzaprav tako masovno produciramo doktorje znanosti (vsak teden zasledim v Delu 10–20 imen novih akademikov), če jih v bistvu sploh ne potrebujemo? Pa ne samo teh, enako je z množico pedagoških delavcev, pravnikov, sociologov in drugih, ki lahko le sanjajo o kakšni resni zaposlitvi. Vsi pa vendar ne morejo v tujino – tudi tam so omejitve.

Kakšna država

Ja, bo že kako! Tako si rečem pogosto tudi sama, ko pomislim, kaj vse nas čaka prihajajoče mesece. Dvig DDV, zamrznitev pokojnin, davek na nepremičnine, verjetno krizni davek in bog ve, kaj vse še! Kakšna država! Pa vsi, ki so jo spravili na kolena, še naprej krasno živijo, bogastvo so dobro zavarovali, sami so skorajda nedotakljivi, sodišča jim preprosto ne pridejo do živega, mali ljudje, davkoplačevalci, pa se nemočni sesedamo pod težo vse večjih bremen. A kljub vsemu, če pomislim, kaj je najhujše? Revščina, bolezen ali osamljenost? Ali morda kaj četrtega?

Ponižanje

Zame je najtežje in najhujše od vsega, kar človeka lahko doleti – ponižanje! Veliko tega sem videla, hodeč po svetu. Opazovala sem Pakistanke, ki lahko gredo iz hiše le v spremstvu sorodnika, zamotane v burke, neprepoznavne, sivo-modre sence brez obraza, po cesti hodijo tri korake za moškim, ponižne, brez pravice, da bi same odločale, kam želijo iti. Pred meseci so islamski skrajneži v Pakistanu streljali na deklico Malalo Yousafzai, ki je, stara komaj 12 let, dvignila svoj glas za pravice žensk do izobraževanja. Komaj so jo rešili. Pa Indija – koliko posilstev, dogovorjenih porok, koliko prostitucije, da lahko ženska sploh preživi. Pa pri nas? A ni ponižujoče, da mora mlada ženska ob nastopu službe podpisati, da ne bo kmalu zanosila? Ali to, da nosečnice nihče noče zaposliti. Ponižujoče je, da dela na tisoče delavcev v strahu, da bodo odpuščeni, če dvignejo svoj glas, ko po mesece ne dobijo plače, ko jim lastnik podjetja ne plačuje dajatev. Koliko jih živi iz rok v usta ali celo še slabše. Vsega niti ne vemo, ker je ljudi sram, da bi razkrivali svojo bedo. Koliko je zlorab v družinah, mobinga na delovnem mestu – in praviloma so žrtve prav ženske. Nismo veliko boljši od najtemnejših kotičkov sveta. Da, mislim, da je najhujše, kar te lahko doleti, ponižanje. Vse druge muke lahko preneseš in obstaneš. In ohraniš človeško dostojanstvo.

Ja, no – bo že kako!

OLGA PAUŠIČ