Učenje kot »resna igra«

Muzej – pomemben partner v šolskem sistemu

/…/ Slovenska vzgoja in izobraževanje temeljita na več načelih (Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v RS, 2011); eno izmed teh je načelo sodelovanja z okoljem, ki muzeje zavezuje k sodelovanju z ustanovami predšolske vzgoje, osnovnošolskega izobraževanja, gimnazijskega ter poklicnega in srednjega strokovnega izobraževanja ter izobraževanja odraslih. V praksi naj bi to pomenilo ne samo pripravljanja in izvajanja izobraževalnih dejavnosti za različne ciljne skupine, ampak tudi preverjanje njihovih učinkov. Izobraževalni programi temeljijo na muzejski zbirki – zbirki artefaktov, ki jo muzej kaže in predstavlja javnosti daljše obdobje (stalne razstave) ali krajše (občasne razstave). Učenec ob ogledovanju muzejskega predmeta z njim vstopa v nekakšen odnos, pri tem pa naj bi ga spodbujal, vodil in usmerjal učitelj ali muzejski pedagog.

Interakcija z muzejskim predmetom

Kaj se dejansko dogaja v interakciji z muzejskim predmetom, ko si ga ogledujemo in o njem razmišljamo? Vzemimo za zgled likovno umetnino …/…/ Na muzejski predmet se tudi čustveno odzivamo, lahko nas razveseli ali pretrese. Eilean Hooper-Greenhill, ena najvidnejših teoretičark na področju muzejske pedagogike, je takšno obliko učenja v muzeju poimenovala »resna igra«. Likovna umetnost, če ostanemo pri tem primeru, je (resna, odgovorna) oblika izražanja idej o človeku, njegovi naravi in položaju v svetu, o družbi. Da bi učenec to razumel, mu moramo pri tem pomagati z vprašanji (in z nekaterimi odgovori), kot so: Kaj predmet predstavlja? Kaj izraža? Kako? Kaj jaz vidim v njem? Kaj mi pomeni? Zakaj je tako? Pogovor ob eksponatu v muzeju je nenadomestljiv s pogovorom ob reprodukciji, saj se v muzeju srečujemo z avtentičnimi (izvirnimi) predmeti. Obiskovanje muzejev pa je pomembno ne samo zato, ker s tem pri učencu razvijamo znanje o umetnosti, zgodovini, naravi, tehnološkem napredku, kulturi nasploh, temveč tudi zato, ker mu privzgajamo pozitiven odnos do muzejev kot družbenih institucij, ki naj ostanejo del učenčevega življenja tudi v njegovi odrasli dobi – dobi dela, prostega časa, starševstva, dejavnega državljanstva ...

Ne parcialno, temveč celostno učenje ob zbirkah

/…/ Učitelji celostni pristop dobro poznajo, saj ga morajo udejanjati v vsakodnevni praksi, predvsem v obliki medpredmetnega povezovanja, strategije, ki je bila ob zadnji reformi ponovno integrirana v učne načrte. V šoli, kjer je znanje ločeno po predmetih, se teži k temu, da se predmete povezuje. V muzeju tega »problema« ni, saj je muzejska pedagogika, kot je zapisala njena utemeljiteljica v slovenskem prostoru Lidija Tavčar, že v osnovi interdisciplinarna: »/.../ v umetnostnih muzejih [skušamo] doseči, da mladi obiskovalci ogled umetniških del povežejo z v šoli pridobljenim znanjem in predmeti, kot so: zgodovina, geografija, umetnostna zgodovina, književnost, glasba itd. Ogledi jim omogočijo, da to znanje povežejo, ko pod vodstvom muzejskega pedagoga prodirajo v pomenske plasti umetniškega dela.« (Homo Spectator, Uvod v muzejsko pedagogiko, 2009, str. 78). Za muzeje bi lahko celo dejali, da je interdisciplinarnost vpisana v sam tip institucije, saj so muzeji (še posebno slovenski) povečini kompleksnega tipa, to pomeni, da združujejo več zbirk. Z obiskom, denimo, Dolenjskega muzeja Novo mesto bodo učenci spoznali arheološke, etnološke, zgodovinske, umetnostne in druge vsebine v lokalnem, regionalnem in širšem kontekstu. Ker bodo del tega konteksta učenci prispevali sami s svojim znanjem in izkušnjami ter identiteto, bo obisk muzeja njim pomembna izkušnja. 

RAJKA BRAČUN SOVA